"Človek, tega rokometa ne gledam nikoli več! Pa to je brezveze!" Te besede, ali pa vsaj besede s podobnim, če ne celo enakim pomenom, sem v življenju slišal že mnogokrat. Pravzaprav sem jih slišal prepogosto, v takšni ali drugačni obliki sem jih izustil tudi sam. Pa vseeno vedno znova gledam rokometna prvenstva in vedno znova izgubim nekaj živcev, las, energije in vere v ljudsko poštenost.
Sodniške napake so Slovenijo na tem prvenstvu stale veliko, najbrž celo boja za medalje. Ne spomnim se prvenstva, na katerem bi se slovenski navijači tako malo pogovarjali o igri reprezentance. S(m)o pač imeli dovolj drugih kosti za obiranje in obirali s(m)o jih upravičeno. Toda Slovenci še zdaleč nis(m)o edine žrtve Evropske rokometne zveze (EHF) in Mednarodne rokometne zveze (IHF).
V rokometu se pač okrade, kogar se v tistem trenutku mora. Tudi "veliki" Nemci, na katere smo v preteklih dneh zlili ogromno gnojnice, so že potegnili krajšo, ko so jih leta 2002 s pomočjo sodniškega para v finalu EP porazili takratni gostitelji Švedi. Letošnje prvenstvo je prineslo nekaj sodniških spektaklov, eden od njih se je zgodil na tekmi med Hrvati in Belorusi, ko slednjim v zadnjih treh napadih (ko so bili na pragu zmage, s katero bi gostitelje praktično že potisnili z njihovega prvenstva) sploh niso pustili streljati na gol. Hrvati so takrat izsiljevali prekrške v napadu kot nekoč košarkar Jaka Daneu v dresu Olimpije, selektor Lino Červar pa je odkrito oviral beloruske igralce. So se pa naši južni sosedi še kako pritoževali leta 2004 na EP v Sloveniji, takrat so močno bentili nad sodniškim kriterijem, ki naj bi bil v polfinalu močno na strani izbrancev Toneta Tislja.
In tako gre iz leta v leto, iz prvenstva v prvenstvo. Zdi pa se, da se je tokrat nekaj malega vendarle premaknilo. In velik del zaslug za to ima Slovenija. Ne le rokometaši, vodstvo RZS in navijači, po neverjetni ekshibiciji litovskih sodnikov ob koncu škandalozne tekme z Nemčijo je celotna slovenska javnost, vključno s političnimi veljaki in najvplivnejšimi mediji, naredila tak "halo", da je odmeval po celotni rokometni Evropi. Po vsej drami sta se med drugimi oglasila tudi francoski veliki zvezdnik Nikola Karabatić in predsednik EHF Michael Wiederer. Oba sta poudarila, da je nekaj pač treba spremeniti, da morajo biti pravila definirana jasno in da so potrebne spremembe pri delu sodnikov. Majhen korak naprej, a vendarle storjen v pravi smeri.
EHF je razmeroma smešna organizacija, ki sprejema precej smešne odločitve. Samo na tem prvenstvu smo videli delegiranje nesposobnih sodnikov, nekonsistentno uporabo videotehnologije in lahkomiselno poigravanje s pomenom tekme za peto mesto in posledično merili za uvrstitev na SP 2019. Prvenstva so prepogosta, s tem se manjša njihov pomen. Bronasta medalja na lanskem SP Sloveniji tako razen prestiža ni prinesla praktično nič v luči prizadevanja za nadaljnje velike turnirje. A ne gre pozabiti, da ima hude probleme tudi evropska košarka (spor med Evroligo in Fibo močno vpliva na reprezentančno sfero) in da so odbojkarski veljaki pred nekaj meseci Slovenijo sramotno oropali nastopanja med svetovno smetano. Rokomet torej ni edini, ki ima probleme na najvišji institucionalni ravni, je pa toliko bolj ranljiv, ker se napake njegovih funkcionarjev najbolj odražajo na igrišču in so tako toliko bolj na očeh javnosti.
Na EP 2018 smo imeli torej malo komedije, malo tragedije (za oškodovane reprezentance), nekatere tekme so se končale s pravim trilerjem, na drugih so bile sodniške odločitve v domeni znanstvene fantastike (podprte z najnovejšim tehnološkim pridihom). Na trenutke je vse skupaj dobivalo značilnosti resničnostnega šova, v katerem se udeleženci vedno znova znajdejo pred novimi izzivi. Skratka, rokometno prvenstvo ponudi material za vse filmske in televizijske žanre.
V dani situaciji bi se težko kakšen selektor odrezal bolje kot Veselin Vujović. Človek se v javnem nastopanju znajde kot riba v vodi. Njegova podoba na golu ob koncu tekme z Nemčijo (ko je v položaju križanega Kristusa slikovito ponazarjal slovenske muke) je postala simbol boja proti rokometnemu kaosu, ki odvrača marsikaterega navijača. Ostrina njegovega jezika je dodatno začinila že tako zelo vročo juho, ki se je skuhala v zagrebški Areni. Pod njegovim vodstvom ima Slovenija prepoznaven slog igre in samozavest, ki je v preteklosti ni imela. Nobena tekma ni izgubljena vnaprej, fantje se ne bojijo nikogar, čeprav to še zdaleč ni zagotovilo za uspeh.
Letos so Slovenijo vsaj toliko kot sodniki dotolkle poškodbe pred prvenstvom in da je tokrat nekaj zmanjkalo je pokazala zadnja tekma s Češko, ko, ne glede na zaključek, igra ni bila na želenem nivoju. Tudi proti Makedoniji bi se, kljub nenaklonjenosti romunskih sodnikov (Španci so bili prepričani, da sta Din in Dinu Slovencev vrnila uslugo na njihovi medsebojni tekmi), dalo storiti več. Na koncu se iz naše prvotne predtekmovalne skupine v polfinale ni uvrstil nihče, kar tudi nekaj pove.
Vujovićevi fantje Hrvaško zapuščajo z dvema porazoma, dvema zmagama in dvema remijema. Če sta bili srečanji proti Makedoniji in Nemčiji specifični, je bila naloga proti nedorasli Črni gori opravljena rutinsko. Danci so bili prevelik zalogaj za trenutno slovensko zasedbo, proti Špancem je slovenska igra zablestela v vsem sijaju, proti Čehom pa je sledila neprijetna streznitev in konec sanj o drugi zaporedni medalji z velikih tekmovanj. V danih okoliščinah več kot dovolj za pozitivno oceno, ne pa tudi za presežek in zgodovinski uspeh.
Je pa Slovenija spet na vrhu v neki drugi rubriki. Če iz očitnega razloga izvzamemo Hrvate, potem je imela četa s sončne strani Alp najštevilčnejšo in najglasnejšo navijaško podporo, edina kolikor toliko dostojna konkurenca so bili Makedonci. Čas je bil sila ugoden za slovensko navijaško gostovanje. Uspehi košarkarjev na EuroBasketu so še živi v spominu, lanska rokometna medalja prav tako, bližina prizorišč in možnost, da slovenski napevi odmevajo sredi Zagreba v pestrem "poarbitražnem" obdobju, so prepričali mnoge, da so sedli v avto, avtobus, kombi, ali na vlak.
Slovenska navijaška kultura je izjemna, glede na število prebivalcev imajo naši športniki pravzaprav neverjetno podporo, ta je tudi vse bolj konstantna, vse manj vezana na trenutno evforijo. Ljudje so tokrat pri rokometaših (tako kot ga bodo naslednjič pri nogometaših, košarkarjih, odbojkarjih, smučarjih, skakalcih ...) prepoznali pošteno delo, pripadnost grbu in kolektivu, zvestobo kolegom, predanost in pogum, to so znali nagraditi z množičnim obiskom in vzpodbujanjem. In to, ne glede na zablode funkcionarjev in napake sodnikov, največ pove o delu slovenskih rokometašev, pa tudi ostalih slovenskih športnikov in športnih delavcev.
