Po 20 letih izpolnil svoj cilj

"Če povem po pravici, nisem čutil nikakršne evforije, ko sem dosegel vrh Annapurne. Le zadovoljstvo, da sem končal zastavljeno nalogo. Imel sem tudi močan občutek, da moram biti pazljiv na poti navzdol. Preveč alpinistov je že umrlo med spustom," po osvojitvi še zadnjega osemtisočaka pove Piotr Pustelnik.

20 let posvetil enemu cilju
59-letni Poljak je najvišje vrhove sveta osvajal dvajset let. "Po tem si že kar utrujen. Ne fizično, bolj psihično. Ampak takrat sem si rekel: 'Zdaj ali nikoli.' 20 let človeškega življenja je veliko in po tem se počutim izpopolnjeno, srečno."

Med najtežje vzpone se mu je vtisnil spomin na K2 s severne strani. "To je bila težka naloga," pripomni. Med kraji, ki jih je najbolj vzljubil, pa na prvo mesto postavi Nepal. "To je moj drugi dom. Ljubim pokrajino in tamkajšnje ljudi. Gore? Obožujem vse. Prav vse."

Neobetavni začetki
Na vprašanje, kako se je njegova kariera razvijala, odkrito odgovori, da sprva resnično počasi. "Nisem opravil osnovnega plezalnega tečaja, ker inštruktor ni bil prepričan, da imam dovolj talenta za plezanje. Zato sem začel plezati s prijateljem Wlodekom, ki je postal moj prvi učitelj. Ko sem stopil na vrh Gasherburma II leta 1990, sem spoznal, da je to moje življenje. Nič drugega ni štelo. Zato sem prekinil svojo znanstveno kariero in se popolnoma posvetil plezanju. Še dobro, saj bi v nasprotnem primeru verjetno postal povprečen znanstvenik," se bolj kot ne pošali doktor kemijske tehnologije.

"Dovolj je bilo"
Čeprav je verjel v svoj uspeh, vseeno priznava, da ga je včasih načel kanček dvoma, ali mu bo uspelo doseči to, kar je leta 1986 kot prvi človek dosegel sloviti Reinhold Messner. "Preden sem se letos odpravil na Annapurno, sem si rekel: 'To je tvoj zadnji osemtisočak. Dovolj je bilo.' Pred tem nisem niti malo razmišljal, kdaj in kako odnehati. Prevladovala je močna odločenost, da končam zastavljeno nalogo. Ampak Annapurna mi je vzela šest let življenja in bil je čas, da z osvojitvijo tega vrha zaključim to poglavje. Na mojo srečo se je vse končalo uspešno. Pač sem trmast," prizna v smehu in doda, da jasnih načrtov za prihodnost še nima, saj je zdaj "čas, da se umirim".

Vsa leta je zavidljiv nivo telesne pripravljenosti vzdrževal s tekom, plezanjem in igranjem košarke. "Mislim, da sem tak kot ostali plezalci, le malo bolj trmast mogoče. Nimam posebnih sposobnosti, le dobro kombinacijo genov."

Ob tem pa doda, da je le eden redkih, ki izstopajo. "Vaša Slovenca Marko Prezelj in Silvo Karo sta recimo premočna zame. Sem pa plezal na Manaslu z nekaterimi drugimi Slovenci. Poleg tega je šel z mano na Annapurno po južni strani Aljoša Markač."