Ljubljančan je v kvalifikacijah za sestavo na bradlji prejel 15,366 točke. V nedeljski finale najboljše osmerice so se prebili še domačin Hamilton Sabot in Grk Vasileios Colakidis (oba po 15,233 točke), branilec naslova Nemec Marcel Nguyen (15,066), Slovak Samuel Piasecky (15,033), Nemec Sebastian Krimmer (14,966), Ukrajinec Oleg Vernjajev (14,966) in Švicar Nills Haller (14,900).
Petkovšek ima v svoji bogati zbirki ob dveh svetovnih naslovih (2007, 2005) in enem srebru s SP (2002) tudi že osem kolajn s prvenstev stare celine, od tega kar štiri zlate (2008, 2007, 2006, 2000), tri srebrne (2009, 2002, 1998) ter eno bronasto (2005). Zadnjo kolajno je osvojil leta 2009 v Milanu, letos pa si spet želi stopiti na zmagovalni oder.
Kvalifikacijski nastop vam je uspel po načrtih. Kako po prespani noči nadaljujete priprave za nedeljski lov na kolajno?
No, dan po tekmi je bil spet namenoma sproščujoč, kar pomeni, da sem opravil le popoldanski trening. Po kvalifikacijah si celo nisem želel preveriti, kateri od tekmecev bodo v finalu nastopili pred mano. Zase vem, da grem na orodje peti po vrsti. Razlog je v tem, da si nisem želel že prvo noč po kvalifikacijah ponoči premlevati in si v glavi predstavljati, kako se bo razpletala tekma: ali bo možno taktizirati ali ne, ali bom lahko nastopil z lažjo vajo ali ne. Res sem si želel vzeti vsaj en dan in ga preživeti bolj sproščeno. V soboto pa bo šlo že precej bolj zares, z dvema treningoma, na popoldanskem pa bom izvajal vse težje prvine in preizkusil kakšen seskok, da dobim želeni tonus in bom za nedeljsko finalno tekmo pravi.
Ali to pomeni, da ste en dan načrtno ostali "v nevednosti", nato pa niste več zdržali in ste pokukali v papirje ter začeli premlevati različne scenarije?
Tako je. V petek sem tukaj v dvorani že dobil rezultate in preveril, kako bomo tekmovali po vrsti. Vedno se ti namreč poraja misel, kako bi bilo lepo, če bi bili pred teboj na vrsti vsi najhujši tekmeci in jim morda njihova vaja ne bi uspela najlepše. Potem bi lahko jaz nastopil z lažjo vajo, s takšno kot v kvalifikacijah, in bi bil tudi z njo povsem konkurenčen za zmago. A realnost je, da se verjetno to ne bo zgodilo. Na srečo sem psihično, zagotovo pa fizično dovolj trden tudi za bolj tvegano vajo s tremi toči.
Pa vam ne bi bilo lažje, če bi se na primer že danes odločili, kakšno sestavo boste izvajali v finalu, in se nehali s tem obremenjevati do nastopa? Navsezadnje ste obe, tako lažjo kot težjo, letos že večkrat uspešno prikazali.
To bi bilo po mojem popolnoma neustrezno, kajti ob nenavadnem razpletu dogodkov na tekmi bi po nepotrebnem tvegal več, kot bi bilo treba. Raje si možnost špekulacije vedno pustim za samo tekmovanje. Pri tem pa me najbolj tolaži to, da vem, da tudi če bo treba nastopiti s težjo vajo, sem to letos že večkrat naredil, tako da nimam večjega strahu.
Kdo pa so vaši največji tekmeci v finalu, glede na to, da so nekateri, denimo Cucherat, Berbecar, Zonderland, ki ste jih pred odhodom v Montpellier sami izpostavili kot največje tekmece za kolajno, tekmovanje končali že v kvalifikacijah? Bo zato kaj lažje?
Vedno mi je jasno, da bo približno tretjina favoritov v kvalifikacijah naredila kakšno napako in se jim ne bo uspelo uvrstiti v finale. Takšen primer je, denimo, tudi naš Sašo Bertoncelj na konju z ročaji, tako da me prav nič ne preseneča, da nismo v finalu vsi tisti z največjimi priimki. Vsako leto pa se na največjih tekmovanjih pojavi kakšna desetina novih imen. Tako je tudi letos. Med njimi je celo en telovadec, Ukrajinec (Oleg Vernjajev, op. STA), ki ga jaz še v življenju nisem videl. Verjetno gre za mladega fanta, ki pa je brez dvoma kakovosten in obetaven in bo v naslednjem desetletju eden glavnih bradljašev.
Koliko pa se vi pred samimi nastopi v resnici ukvarjate z mislimi, da rešujete slovensko gimnastiko? Gotovo je v teh izjavah nekaj šale.
Tako je. Pravilno ste ugotovili. Večinoma se šalim, večinoma mi to ni resno breme, ampak le postavljam izhodišča za določene tematike. Nekaj je pač treba reči novinarjem in včasih rad načenjam tudi takšne teme, je pa v vsaki šali tudi kanček resnice. Morate vedeti, da sem zaradi velikih sprememb v slovenskem športu v zadnjem času, ko smo morali, sploh mi, starejši športniki, poslušati nevarne izjave, češ, kaj ni že čas, da bi se morda poslovili, in podobno, zelo prestrašen. Tako kar se tiče prihodnosti slovenske gimnastike kot tudi moje osebne prihodnosti. Definitivno je tudi to veliko breme. Zelo, zelo sem bil žalosten in razočaran po Saševi napaki (Bertoncelj je bil eden od favoritov za kolajno na konju z ročaji, a je po napaki ostal brez finala, op. STA), ne le zaradi njega osebno, temveč tudi zato, ker smo s tem izgubili kar velike možnosti za vsaj eno kolajno na tem prvenstvu.
No, ampak še vedno imamo možnosti za vsaj eno kolajno na tem EP.
Še vedno imamo možnosti. Te so nekoliko manjše, ker je samo še eno železo v ognju, pa vendarle dovolj velike, tako da se bom potrudil. Z malo sreče, s trezno glavo, znanja je dovolj, tako da upamo na kolajno.
