Vsi za enega

Mercatone Uno je bila ekipa, ki jo je sestavil Luciano Pezzi, mož, ki je v moštvo povabil samo tiste kolesarje, ki so se lahko podredili zgolj enemu športniku, Marcu Pantaniju. Pantani je bil Pezziju, ki je umrl julija 1998, tako hvaležen, da je prav njemu posvetil zmago na Dirki po Franciji.

Kolesarski navdušenci se zagotovo spominjajo 172 centimetrov visokega in samo 55 kilogramov težkega kolesarja, ki je svoje tekmece dobesedno "ubijal" z neverjetnimi vožnjami v vzponih. To ni nihče drug kot Marco Pantani , znan tudi pod vzdevki Slonček , Gusar ali Pirat , rojen 13. januarja 1970 v Ceseni . V svoji poklicni karieri je doživel kar precej vzponov, kot sta na primer zmagi na Dirki po Italiji in Dirki po Franciji , pa tudi padcev.

Vendar pa se je vedno pobral. Po grdem padcu in poškodbi se je vrnil še močnejši. Ko pa so ga leta 1999 zaradi prevelikega števila rdečih krvnih telesc v krvi diskvalificirali s praktično že dobljene Dirke po Italiji, je sledila huda duševna kriza. Kriza, ki se je iz leta v leto le še poglabljala, dno pa je dosegla 14. februarja 2004 . Takrat je slavni "Il Pirata" umrl zaradi prevelikega odmerka kokaina. Mi se bomo k tem dogodkom vrnili pozneje, zdaj je najprej čas, da vam opišemo njegovo nadvse uspešno kariero.

Tako se je veselil, ko je leta 1998 dobil Dirko po Italiji. © Action Images

Hribolazec od "rojstva"
Že od začetka svoje kariere se je Pantani odlično znašel predvsem v vožnji navkreber. Prvo zmago je dosegel pri 14 letih, vendar pa zaradi svojih karakteristik v mlajših kategorijah ni zmagoval prav pogosto. Že pri mlajših mladincih (v tej kategoriji je z nekaterimi zmagami že opozoril nase) pa je doživel dve hudi prometni nesreči, zaradi česar je njegov oče Paolo zahteval, naj se posveti študiju. Kljub temu se Marco ni odpovedal svojim sanjam in kmalu je moral tudi oče popustiti. Leta 1989 je iz mladinskih vrst prestopil med mlajše člane. Pri 22 letih je dobil Dirko po Italiji, namenjeno mladim kolesarjem. Kako močan je bil na tej dirki, dokazujejo rezultati, saj sta drugi Francesco Casagrande in tretji Wladimir Belli za njim zaostala več kot pet minut. Vsi ti uspehi so mu prinesli prvo profesionalno pogodbo. Petega avgusta 1992 je prestopil v ekipo Carrera-Tassoni, ki ji je v tistem času poveljeval Claudio Chiappucci.

Marco Pantani na poti proti zmagi na Dirki po Franciji. © Action Images

Spektakel na Mortirolo
V prvem letu med profesionalci se je Marco Pantani bolj ali manj učil, sicer je nastopil tudi na Dirki po Italiji, vendar je moral zaradi poškodbe tik pred koncem odstopiti. Že naslednje leto se je v vsem svojem sijaju pokazal kolesarskemu svetu. Na domačem Giru je dobesedno eksplodiral. Dobil je dve najtežji gorski etapi. Najprej preizkušnjo od Linza do Merana , naslednji dan pa še kraljevsko etapo od Merana do Aprice , kjer si je najpomembnejšo prednost pred Miguelom Indurainom in konkurenco privozil na vzponu na Mortirolo . Tu je brezkompromisno večkrat zaporedoma napadel, se otresel vseh najboljših ter ujel in z lahkoto prehitel ubežnike, med katerimi je bil tudi njegov kapetan Claudio Chiappucci.

Prav Mortirolo (Pantani ga je leta 1994 prevozil v rekordnem času), eden od najtežjih vzponov na svetu, je zdaj posvečen samo njemu, saj so mu na vrhu postavili prav poseben kip, ki vsakega obiskovalca spomni, kdo je bil kolesarski kralj gora. Pantani je leta 1994 tritedensko preizkušnjo končal na drugem mestu, tik za Jevgenijem Berzinom in pred velikim Indurainom. "Miguelon" mu je milo za drago sicer vrnil na Dirki po Franciji, kjer pa je Pantani spet dokazal svoje mojstrstvo. Konkurenti mu na vzponih, kot so Mont Ventoux , Alpe d'Huez in Val Thorens , preprosto niso mogli slediti. Trmo in vztrajnost je pokazal prav v etapi do Val Thorensa, ko je padel. Zdravnik mu je svetoval, naj odstopi, Pantani pa je kljub bolečinam v kolenu s stisnjenimi zobmi prišel do cilja. In ne samo to, etapo je celo dobil in Tour končal na skupnem tretjem mestu.

Po zmagi v etapi do Les Deux Alpesa je oblekel tudi rumeno majico vodilnega na Dirki po Franciji. © Action Images

Ko ti gre vse narobe …
Leta 1995 je vse stavil na domači Giro, vendar se je moral nastopu zaradi padca na treningu odpovedati. Zato mu ni preostalo drugega, kot da se osredotoči na francoski Tour, kjer je na spektakularen način dobil etapo do l'Alpe d'Hueza . Vzpon je začel silovito in napadel na vso moč. V nadaljevanju pa mu ni mogel nihče izmed favoritov slediti, mimo ubežnikov pa je drvel z neverjetno hitrostjo. V Pirenejih je dobil še etapo Gameville-Guzet Neige . Tretje mesto v skupnem seštevku je bilo dovolj, da ga je italijanski selektor uvrstil v reprezentanco za svetovno prvenstvo v Kolumbiji . Na zahtevni progi v Duitami je na cestni dirki osvojil tretje mesto, zaostal je zgolj za legendarnima Špancema Abrahamom Olanom in Indurainom.

Po SP pa je še enkrat spoznal grenkobe športa na dveh kolesih. Na enodnevni klasiki Milano-Torino mu je na enem izmed spustov pot presekal avto. Pantani se padcu ni mogel izogniti, staknil pa je hude poškodbe. Zlom golenice je bil tako hud, da so ga nekateri že odpisali. Malokdo si je sploh upal pomisliti, da se bo Pantani vrnil v kolesarsko karavano. Fizioterapevt Fabrizio Borra pa mu je stal ob strani vseh šest mesecev, kolikor je trajala rehabilitacija. Pantani se je vrnil. Leta 1996 je odpeljal zgolj nekaj dirk (na francoski pentlji je bil 13.), med najboljše pa se je zavihtel že naslednje leto.

Modra oziroma rumena rutica na glavi je bila Pantanijev zaščitni znak. © Action Images

Prvi cilj v letu 1997 je bil spet Giro, vendar nesreča spet ni počivala. Pantani je sicer nastopil na dirki, a kaj ko je padel. Tudi tokrat pa ni bil kril on sam, saj se je na cestišču znašel maček, ki ga je ubogi Pantani zadel. Spet si je poškodoval levo nogo. Čeprav mu je tisti dan uspelo pripeljati do cilja, je bila poškodba prehuda, da bi lahko dirko nadaljeval.

	Najlepše trenutke doživljam, ko slišim navijače, ki tako glasno kričijo moje ime, da me boli glava. Marco Pantani

Preostalo mu ni nič drugega, kot da se pripravi na Tour, kjer je dobil dve zahtevni etapi, med drugim še drugič preizkušnjo s ciljem na znamenitem l'Alpe d'Huezu . Tu je postavil rekord proge, ki ga do danes še nihče ni presegel. "Pantani é tornato," oziroma "Pantani se je vrnil," je odmevalo iz ust italijanskih privržencev. Šampion pa je v njihovo zadovoljstvo dobil še preizkušnjo od Courchevela do Morzina in dirko še drugič končal na skupnem tretjem mestu. Tokrat je slavil mladi Nemec Jan Ullrich pred Richardom Virenquom.

Spomenik v čast Marcu Pantaniju na vrhu vzpona Mortirolo. ©

Zgodovinski dvojček
Leto 1998 je bilo njegovo. Domači Giro je dočakal v odlični formi in v etapi do Piancavalla slavil prvič po štirih letih suše. V preizkušnji do Val Gardene je Italijan zmago prepusti Giuseppeju Gueriniju , sam pa je prvič v življenju oblekel roza majico . Sledil je nepozaben dvoboj Pantani-Tonkov (zmagovalec Gira leta 1995) in etapa do Pampeaga , ki jo dobil Rus . Na zadnji gorski preizkušnji do Monte Campioneja pa sta oba kandidata za zmago bil neusmiljen boj. "Gusar" je napadal, Rus pa se je branil. Posnetek odločilnih trenutkov, ko je Tonkov dokončno popustil, si lahko ogledate tudi v kratkem filmu (komentar je v italijanskem jeziku), ki vam ga ponujamo na ogled. Pantani je dobil etapo, v cilju pa je v svojem slogu komentiral, kaj o čem je razmišljal v zadnjih kilometrih, ko se ni uspel otresti vztrajnega Tonkova: "Dva kilometra pred ciljem sem si rekel, Marco, ali popustiš ti ali pa popusti on. Tonkov pa je bil tisti, ki je popustil." Pantani si je s slavjem v tej etapi in z dobro vožnjo na zadnji vožnji na čas zagotovil svojo prvo zmago na tritedenski dirki. Enainosemdeseti Giro d'Italia je bil njegov.

Vendar mu to ni bilo dovolj. Kljub smrti Luciana Pezzija , lastnika njegove ekipe Mercatone Uno , je Gusar nastopil na dirki Po Franciji. Slabim predstavam v prvih desetih dneh je sledilo "prebujenje" v gorah, kjer je najprej dobil etapo do Plateau de Beillea . Francosko pentljo so zaznamovale številne dopinške afere, zaradi tega je šest ekip protestno zapustilo dirko, Nemec Jan Ullrich pa je bil kljub temu trdno v vodstvu. Organizatorji so bili nezadovoljni nad dogajanjem in so potrebovali čudež, da bi pozornost nekako odvrnili od dopinga.

	Za zmago ne rabim dopinga. Vse, kar rabim, je vzpon. Marco Pantani

Ta čudež je prišel v 15., kraljevski etapi od Grenobla do Les Deux Alpesa . Nizke temperature. Dež. Huda kriza Ullricha in izjemna vožnja Pantanija so zaznamovale etapo. Italijan je napadel na vzpon na Galibier in si pred zadnjim vzponom privozil že kar občutno prednost pred Nemcem. Proti vrhu Les Deux Alpesa je nadaljeval neverjetno vožnjo, v cilj pa je pripeljal skoraj deset minut pred Ullrichom, ki je ciljno črto prevozil v trenutku, ko je Pantani na podelitvi že oblačil prvo rumeno majico v življenju. V njej je zdržal vse do Pariza in po dolgih 33 letih postal prvi Italijan, ki je dobil francoski Tour. Bil pa je tudi zadnji kolesar, ki mu je v istem letu uspelo dobiti tako Giro kot Tour. S svojim slogom vožnje je navduševal, navijači so ga imeli neizmerno radi, francoski organizatorji pa so bili veseli, ker jih je odrešil pred popolno dopinško blamažo.



5. junij 1999: datum Pantanijeve smrti?
Leta 1999 je bil Pantani na višku svoje moči. Organizatorji Gira so traso dirke speljali tako, da je zajela vse najpomembnejše vzpone, tudi tistega na Mortirolo. Dirka po Italiji je bila posvečena samo enemu kolesarju, in sicer Marcu Pantaniju, ki organizatorjev ni razočaral. Konkurenco je obvladoval že takoj od prve gorske etape do Gran Sassa naprej. V hribih je bil z naskokom najboljši in težke preizkušnje je dobival brez težav ter tako večal prednost v skupnem seštevku.

Vse do 5. junija je vse potekalo, kot bi si vsak lahko samo želel, še dan prej je dobil etapo do Madonne di Campiglio in se vse bolj približeval končni zmagi na dirki. Prav 5. junij pa je postregel s šokantno novico. Zjutraj, pred preizkušnjo do Aprice , so Pantanija predčasno zbudili t. i. vampirji in mu vzeli kri. Kmalu za tem so prišli izvidi in z njimi novica, ki ji sprva nihče ni vejel.

Pantani je moral Dirko po Italiji leta 1999 zapustiti osramočen in v spremstvu policije. © Action Images

Pantanijeva kri je vsebovala previsoko število rdečih krvnih telesc, kar je pomenilo, da je moral Italijan tik pred koncem zapustiti že dobljeno dirko. "Po številnih nesrečah sem se vrnil, vendar mislim, da sem tokrat dosegel dno," se je glasil eden redkih komentarjev padlega velikana. Kaznovan je bil s 15 dnevi prepovedi nastopanja, vendar se tisto leto ni več vrnil v kolesarsko karavano. Komentar enega izmed njegovih navijačev je bil jasen in, kot bomo ugotovili v nadaljevanju, tudi preroški: "Marco je tisto jutro prenehal živeti in začel zgolj obstajati." Leta 2000 se je zbral, se vrnil in na domači dirki pokazal solidne vožnje, s katerimi je celo pomagal klubskemu kolegu Stefanu Garzelliju do končne zmage. Na Touru je istega leta dobil dve etapi, najprej na Mont Ventoux, kjer mu je zmago podaril Lance Armstrong , in pozneje še na Courchevel , kjer je Pantani Američana zasluženo premagal. Pozneje je Italijan zaradi težav z zdravjem in izčrpanosti z dirke odstopil.

Tragedija v Riminiju
Tudi naslednje leto se je Pantani (vsaj tako so poročali iz njegove ekipe) resno pripravljal na Giro, vendar je tik pred začetkom dirke izvedel novo pretresljivo novico. Direktor Tour de France Luc Leblanc ga ni povabil na dirko. Pantani je kljub vsemu nastopil na domači pentlji, v vzponih je spet dokazal, da je lahko konkurenčen drugim, četudi ni v vrhunski formi. Vendar pa to ni bil več Pantani, kot so ga poznali njegovi privrženci. Ni bil kolesar, ki se je zasledovalcev otresel, ko je bilo najtežje, ko so bili vzponi najtežji. Pantani preprosto ni bil več kolesar, ki se je zasledovalcev otresel v trenutku, ko je stopil na pedala.

Pantani je bil v vzponih eden od najboljših kolesarjev, tudi če ni bil ravno najbolje pripravljen. To je dokazal tudi z dvema etapnima zmagama leta 2000 na Dirki po Franciji, ko je premagal tudi slavnega Armstronga. © Action Images

Na domačem krogu se je zadnjič pojavil leta 2003. Od takrat naprej pa o nekdaj številki ena svetovnega kolesarstva ni bilo več slišati, vse do tragedije 14. februarja 2004 . Novica, da so Marca Pantanija našli mrtvega v sobi hotela Delle Rose v Riminiju , je pretresla svet. Kmalu se je razvedelo, da je umrl zaradi prevelikega odmerka kokaina. Na pogreb so prišli praktično vsi, ki v kolesarstvu kaj pomenijo. In prav vsi so si bili enotni, da se je Pantaniju v zadnjih letih godila velika krivica.

Osebna izkaznica

Ime in priimek: Marco Pantani Datum in kraj rojstva: 13. 1. 1970, Cesena Višina in teža: 172 cm in 55 kg Srčni utrip v mirovanju: 36 udarcev/min Anaerobni prag: 175 udarcev/min Razmerje teža/moč: 7,4 watt Kapaciteta pljuč: 5,6 litra Število zmag: 36 Tour de France: 8 zmag, 6 dni v rumenem, dvakrat najboljši mladi kolesar Giro d'Italia: 8 zmag, 14 dni v rožnatem Moštva: Carrera (5 let) in Mercatone Uno

Teorija zarote?!
Pantani še živi, bi lahko rekli, potem ko se je v zadnjem času kar precej govorilo o njem. Med drugim je eden izmed odgovornih za to, da je Pantani sploh lahko prišel do mamil, moral v zapor. Njegovi starši še vedno trdijo, da Marco prostovoljno zagotovo ne bi vzel prevelikega odmerka kokaina, in policiji očitajo površnost pri preiskavi. Ne izključujejo niti tega, da je bil kolesar umorjen.

Ampak to še ni vse. Največ prahu je dvignila knjiga francoskega novinarja pri časopisu L'Equipe .  Philippe Brunel je v tej knjigi opisal življenje Marca Pantanija in med drugim razkril, kaj se mu je zgodilo nekaj dni pred koncem zloglasne Dirke po Italiji "nesrečnega" leta 1999 . Avtor pravi, da je nekdo pristopil k njemu in mu dejal, da sicer ne ve, kdo bo zmagovalec dirke, da pa to zagotovo ne bo Pantani. Naj poudarimo, da je imel Pantani v tistem trenutku že skorajda neulovljivo prednost pred konkurenco, na čelu z Laurentom Jalabertom , Paolom Savoldellijem in poznejšim zmagovalcem Ivanom Gottijem .

Brunel je še dejal, da mu sprva ni verjel, vendar je pozneje lahko ugotovil, da je mož govoril resnico. Podobno zgodbo je povedal tudi ustanovitelj Pantanijevega kluba navijačev, imenovanega Magico Pantani , Vittorio Savini , ki je med drugim izdal, da ga je v tistem času nekdo poklical po telefonu in mu izrekel podobne besede. Dodal pa je, da mu je ta glas še poudaril, da je bilo za Pantanija boljše, da je z dirke odšel na tak način, kajti zmagati v nobenem primeru ni smel.

Marco Pantani. Na njegovem pogrebu so se pojavili praktično vsi, ki v kolesarstvu kaj pomenijo. © Action Images

	V klanec se peljem hitro samo zato, da si skrajšam trpljenje. Marco Pantani

Nekateri strokovnjaki tudi trdijo, da ni mogoče, da bi Pantani lahko imel previsok hematokrit (zaradi česar je moral dirko zapustiti), saj je v tistih treh tednih "preživel" številne dopinške kontrole, ki niso pokazale sledi jemanja nedovoljenih poživil. Takrat naj ne bi izvedli niti dodatnega testiranja v drugem laboratoriju, kar je še dodaten očitek na malomarnost inšpektorjev. Poleg tega so kolesarjevi osebni zdravniki še isti dan opravili lastne kontrole v drugem laboratoriju, ki so pokazale, da je bilo s krvjo Marca Pantanija vse v najlepšem redu, torej, da je bil njegov hematokrit v mejah normale oziroma krepko pod najvišjo dovoljeno mejo. Njegovi zdravniki so vseskozi zatrjevali, da je bila vrednost hematokrita okrog 47, in ne 52, kot so trdili inšpektorji.

Dejstvo je, da je Pantani, ki se je v preteklosti spopadal s številnimi poškodbami, 5. junija 1999 prejel dokončni udarec, po katerem se ni več pobral. V času, ko je najbolj potreboval pomoč, pa so se vsi obrnili proti njemu. Pozneje je padel v hudo depresijo, iz katere se ni več izvlekel. Njegovi privrženci imajo še kako prav, ko pravijo, da je leta 2004 umrlo zgolj Pantanijevo telo, duša pa že pet let prej. In še zanimivost, ali pa mogoče usoda. Pantani je moral odstopiti ravno na dan, ko je bila na sporedu etapa od Orope prek Mortirola do Aprice . Etapa, po vzponih sodeč podobna tisti, na kateri se je leta 1994 prvič pokazal svetovnemu kolesarstvu. Etapa, na kateri je takrat 24-letnik premagal šampiona, kot sta bila Indurain in Berzin.

Čeprav se je poskušal vrniti med najboljše, mu to po juniju 1999 ni več uspelo. © Action Images

Muzej samo njemu v čast

V Pantanijevem rojstnem mestu Cesenaticu so odprli muzej s tremi halami, imenovanimi po najtežjih vzponih, na katerih je Italijan blestel.

Bomo kdaj dobili odgovore?
Ob Pantanijevem truplu so našli tudi poslovilno pismo, v katerem je Italijan jasno zapisal, da je nedolžen in da so ga v zadnjih letih neupravičeno preganjali in ga na vse možne načine blatili. Poudaril je še nekaj, kar velja v današnjih razmerah še toliko bolj. Kot eden od najboljših kolesarjev je bil vseskozi pod budnimi očmi t. i. vampirjev. "Zaradi takega nadzora, ko te zbujajo sredi noči, trpi družina," je med drugim pisalo v pismu, kjer je izpostavil še nekaj: "Upam, da bo moja zgodba zgled ostalim. Pravila morajo biti, vendar morajo biti enaka za vse športnike."

Po teh informacijah sodeč se lahko upravičeno vprašamo, ali se je Pantani zameril napačnim in vplivnim ljudem ali pa je bil preprosto predober, da bi mu pustili nadaljevati dirke na tako visoki ravni. To so vprašanja, na katera skoraj zagotovo ne bomo dobili odgovora. Jasno je samo nekaj. Padec na dopinški kontroli ali ne, grešnik ali ne, Marca Pantanija lahko upravičeno uvrstimo med najboljše kolesarje.



Tega pa si ni prislužil s serijskimi zmagami, kot so jih dosegali Indurain, Eddy Mercx , Fausto Coppi , Jacques Anquetil , Greg Lemond , Armstrong in drugi. Italijan si je to prislužil z neverjetnimi vožnjami v klanec, ko je s številnimi pospeševanji "ubijal" nasprotnike. To so in še vedno potrjujejo vsi, ki so se morali soočiti z majhnim, a bojevitim Italijanom. "Bil je človek, ki je s svojim načinom vožnje kolesarstvo znal približati ljudem. Seveda so kolesarji, ki so v karieri dosegli več zmag kot Marco, vendar pa je samo on lahko ob ceste pritegnil toliko navijačev," se je z drugimi strinjal Španec Indurain.