"Pričakujem odličje, Čeh lahko dominira še 15 let, a treba bo ukrepati"

Malce po šesti uri se je začel polniti lokal Pod lipo v Brestanici. Na sporedu je bila namreč tekma košarkarskega olimpijskega turnirja med Slovenijo in Japonsko, sedež blizu ekrana pa je za mizo s prijatelji zasedel tudi eden najuspešnejših slovenskih olimpijcev vseh časov in doslej najuspešnejši slovenski atlet Primož Kozmus. Ta je v metu kladiva leta 2008 osvojil zlato kolajno v Pekingu, štiri leta kasneje pa je do srebrnega odličja prišel še v Londonu.

Skupno je nastopil na štirih olimpijskih igrah, 21 let po prvem nastopu pa navdušeno spremlja večino slovenskih športnikov na olimpiadi v Tokiu. "Uživam. Super je, še zlasti, ko smo v družbi, da se še bolj glasno navija. Lepo pa je tudi podoživeti olimpijske trenutke, malce nostalgije obstaja," pravi nekdanji atletski as. 

"Zdi se mi, da po koncu kariere še bolj cenim slovenske športne uspehe, tudi svoje. Vesel si, ko vidiš te odlične rezultate. Ti dosežki športnikom seveda veliko pomenijo, tudi meni so. Vesel sem že zaradi njih. Poveselim se vsakega uspeha. Zdi pa se mi, da je zdaj pomembno za vse ljudi, da se zgodi nekaj pozitivnega."

Ali športnik po karieri drugače gleda na svoje dosežke kot med kariero? "Tako je. Šele po karieri se pravzaprav zaveš, da ti je uspelo nekaj posebnega. Med kariero si v nekem posebnem filmu, to je na nek način posel, ki ga opravljaš vsakodnevno. Uspehe si želiš vseskozi nadgrajevati. Ko končaš in se 'ustaviš' nekako vidiš, da tvoji dosežki nekaj pomenijo. Da gre za širšo zgodbo, da gre tudi za to, da si razveselil še marsikoga drugega. V Sloveniji imajo ljudje radi šport, res smo športni narod. Znamo se veseliti uspehov, sočustvovati s tistimi, ki jim morda ne uspe, pr tudi kritizirati. Vse skupaj se lahko hitro spremeni. Lahko si zmagovalec, naslednjič pa že poraženec, čeprav si tega morda ne zaslužiš."

Zdaj trenerja in hkrati z ženo Majo lastnika hostla je sicer v sredo, tako kot mnoge Slovence, navdušil Primož Roglič: "To je res lepa zgodba. Za Rogličem stoji celotna Slovenija že zadnji dve leti, imel je veliko smole in si je zdaj vsak želel in mu privoščil uspeh. Mislim, da je bilo po cestni dirki zelo malo takšnih, ki so mu pripisovali možnosti za zmago v vožnji na čas. Morda kolajno, zmage pa verjetno res ne. Sploh pa ne takšne z minuto naskoka."

Boštjan Colarič

Kozmusa, ki je z veseljem odprl šampanjec tudi ob zlati kolajni Benjamina Savška, sicer ob olimpijskih prenosih ne vleče več na tekmovališča. "Ne. Bil bi vesel, če bi se lahko vrnil, ampak vem, koliko bi bilo treba vložiti za nekaj takšnega. Bi se pa z veseljem še kakšnih olimpijskih iger udeležil kot turist, kot gledalec. Da bi doživel še to plat. Seveda takrat, ko bodo normalni pogoji za to. Mislim, da bo Pariz idealna priložnost za to. Malce težje bo nato za vse Slovence iti v Los Angeles in Brisbane."

Je po prvi osvojeni kolajni lažje natopiti tudi ostalim članom olimpijske odprave? "Morda je pritisk manjši. Vsi si želijo prve medalje, ko ta pride, je pač 'projekt uspel'. Če lov na kolajno traja predolgo, nervoza preide tudi na športnike. Ob kolajni pa se vzdušje dvigne, obremenitev je manjša. To si sicer vsak športnik naloži že sam pri sebi. Tako bom rekel, dodatnega pritiska po prvem odličju ni več."

Za dobro vzdušje ponavadi poskrbi tudi udeležba v ekipnem športu. "To je res dobro. Na kupu je sicer veliko različnih športov, to se zgodi enkrat na štiri leta. To je super. So drugačni pogovori. Na atletskih tekmovanjih se na primer srečuješ z drugimi atleti in je tema pogovorov predvsem atletika, zdaj je drugače. Verjamem, da vsi uživajo, da se imajo tudi v takšni situaciji (epidemija koronavirusa, op. p.) 'fajn'. Z moštvenim športom pride tudi 'klapa'. To se vidi tudi v Tokiu. Ob košarkarjih je zraven tudi hec, to pa se nato prenese tudi na ostale."

Rezultati košarkarjev so ga sicer navdušili: "Super. To je nadstandardno. Upam, da bodo zdržali in ne bo prišel kakšen slab dan. Za zdaj vse skupaj izgleda enostavno."

Kako kot legenda slovenskega športa Kozmus gleda na Luko Dončića, ki sodi med največje zvezdnike iger v Tokiu? "Ni naredil enega koraka, ampak je kar nekaj korakov spredaj pred vsemi. Sodi med največje 'znamke' Slovenije v njeni zgodovini. In pri tem ne mislim le na šport. To bi bilo potrebno izkoristiti. To je takšen potencial... Ne vem, če se vsi zavedajo, kaj imamo."

Anže Malovrh/STA

Pred olimpijskimi igrami je sicer napovedal sedem kolajn: "To je realno, kakor kaže sedaj, bo morda še kakšna več. Tu so še Janja Garnbret, jaz pravim, da bo tudi košarka v igri, pa Peter Kauzer, pa morda kajakašici na mirnih vodah in seveda Kristjan Čeh. Morda še kdo preseneti. Košarka in kolesarstvo pa sta zame trenutno 'top'. To ne gre samo za slovensko zgodbo, ampak vse skupaj sega v svetovne okvire." 

"Čeh je pokazal zrelost"

Seveda bo budno spremljal tudi nastope slovenskih atletov, predvsem metalca diska Kristjana Čeha. Ta bo v kvalifikacijah nastopil že v noči s četrtka na petek po slovenskem času, po časovnici olimpijskih iger bodo metalci v kvalifikacijski skupini B z meti začeli ob 4.20. 

"Od Čeha pričakujem kolajno," pravi Kozmus in dodaja: "Res je, da so to zanj prve olimpijske igre, a glede na zrelost, ki jo je kazal na dosedanjih nastopih, sem prepričan v njegov uspeh. Mislim, da je pripravljen. Verjamem v njegovo kolajno, če pa slučajno do nje ne bo prišel, pa tudi ne bo nič groznega. Je še zelo mlad. Za zdaj mu gre vse po maslu, morda se mu bo kdaj tudi kaj zalomilo, ampak letos je vsekakor v ožjem krogu favoritov."

Atletika Šport Kristjan Čeh s tretjim izidom

"Šved Daniel Ståhl je prvi favorit, meti ostalih so odvisni od trenutne pripravljenosti. Nekateri so se pripravljali le na nastop na olimpijskih igrah. Mislim, da bo potrebno metati preko 67 metrov za kolajno, Čeh je to v tej sezoni počel redno. Če so bili slabši pogoji za mete, so prav tako drugi metali manj. Realno gledano je trenutno drugi metalec diska na svetu, je pa res, da so olimpijske igre posebna tekma."

Peter Kastelic/ AZS

"Zrelost je pokazal. Bil je odličen na mitingih diamantne lige, tudi na evropskem prvenstvu do 23 let je suvereno upravičil vlogo favorita. Vprašanje je morda le tempiranje forme. Na visokem nivoju je že dva meseca in to je kar dolgo obdobje," meni Kozmus.

Čeh se je sicer v nepravem času razšel s svojim trenerjem Gorazdom Rajherjem. Dober mesec pred olimpijskmi igrami je do razhoda prišlo zaradi nestrinjanja o tem, ali lahko na treningih sodeluje tudi Čehovo dekle, gre za estonsko metalko kladiva Anno Mario Orel.

"To je problem, bomo videli. Upam, da se to ne bo pretirano poznalo. Upam, da je tako močan, da lahko drži določeno raven. Glede na to, da je že vrgel čez mejo 70 metov, mu 67-meterska razdalja ne bi smela povzročati prevelikih težav. Kar se tiče trenerja... To je težava. Trener je neka opora, pomemben je tudi pri tempiranju forme, sicer ne vem, kako so delali, ne poznam njihovega sistema. Po olimpijskih igrah bo to moral vsekakor rešiti in najti trenerja s katerim bo lahko funkcioniral."

"Potrebno ga je podpreti s primernimi vložki in ekipo"

Je za metalce značilno, da imajo težave s trenerji? Tudi sam se je večkrat našel na nasprotnih bregovih z Vladimirjem Kevom. "(smeh) Dejansko je tako, da s trenerjem preživiš več časa kot z ženo, partnerko, s komerkoli. In pride do konfliktov. Če jih lahko rešiš, jih rešiš, če ne gre, potem pač ne gre. Dejstvo je, da bi morali za takšnega talenta kot je Čeh, najti celotno ekipo in ne samo primernega trenerja. Če se to ne bo zgodilo, bo vse na trenerju. Pri nas mora trener urejati še vse reči, ki sodijo zraven. In to ne gre. V takšnem primeru se lahko atlet obrača le na trenerja, to je narobe. Lažje bi bilo, če bi se srečala le na treningu, druge zadeve pa bi se razporedile na maserja, agenta, psihologa, predstavnika za stike z mediji... V bistvu je potrebna podpora. Tako izjemno nadarjenega atleta še nismo imeli in vanj je potrebno veliko vložiti za uspešno zgodbo. Dejansko gre za človeka, ki je sposoben svetovnega rekorda. Menim, da takšnega talenta ne bomo več imeli." 

Pred Čehom je sicer še veliko tekmovalnih let. "Če se ga ne bo obremenjevalo preveč, če bodo stvari urejene, vemo, da lahko metalec 'traja' kar nekaj časa. Do 37 leta lahko meče na vrhunski ravni, se pravi še 15 let. To so na primer še štiri olimpijske igre, od tega vsaj tri na najvišji ravni. Atletska zveza in OKS morata pripraviti teren za njega in mu nuditi ves 'support'. Čeh lahko vrsto let prihaja do izjemnih rezultatov."

Bo visoki Štajerec presegel Kozmusove rezultate? Poleg dveh olimpijskih kolajn ima Posavec v lasti še celoten komplet odličij s svetovnih prvenstev (srebro Osaka 2007, zlato Berlin 2009 in bron Daegu 2011). "Če bo normalno voden, ni nobenega dvoma. Če pa ga bodo prepustili samega sebi, se lahko kaj hitro zalomi. Treba je vedeti, da po prvem velikem uspehu pridejo tudi večje obremenitve. Zdaj razmišlja le o disku, nato bo moral še o ogromno drugih rečeh. Če nimaš za sabo ekipe, ki bi to urejala, je hitro konec. Sam sem imel te reči dobro urejene, a še vseeno premalo. Enostavno ti ne uspe držati rezultatov, ker te utrudijo druge stvari. Če se ne bo izšlo, to pravzaprav ne bo njegov neuspeh, ampak neuspeh organizacije. To si upam trditi. Zdaj sta odgovorni krovni organizaciji, da mu uspe to, česar je v resnici sposoben."

Reuters

Kaj pa ostali slovenski atletski nastopi v Tokiu? "Finale bi bil super za Tino Šutej (skok ob palici), to bi bil nek vrhunec njene kariere. Morda lahko kaj naredi tudi Maruša Mišmaš Zrimšek (3000 metrov zapreke). Imamo mlado in dobro generacijo, na primer zelo perspektivna je tudi Klara Lukan (5000 metrov)."

Uspehi na olimpijskih igrah ponavadi sicer prinesejo veliko pozornosti, tudi ljudi, ki pred tem niso posvečali veliko pozornosti športu. Posebna kategorija so objave na socialnih omrežjih. "Takrat, ko sem še sam tekmoval, so se twitter in podobne reči šele dobro začele pojavljati. Sam tega področja nisem imel urejenega. To bi takrat moral izkoristiti, a pošteno povedano sem antitalent za takšne zadeve, preprosto me niso zanimale. Tudi tu je potrebno imeti 'support'. Kot je bilo prej govora pri Čehu, nekoga bi moral imeti samo za področje socialnih omrežij, to je zdaj pravi 'biznis'. To bi mu moral urejati nekdo drug. Tudi če bi kdaj prebral kaj neprimernega, twitter zna biti zelo sovražno nastrojen, bi se moral umakniti od tega. Ko si na primer popljuvan, si pač popljuvan. Na twitterju si direktno izpostavljen. To je pač del posla."

Morali bi kaj narediti, ne pa čakati na fotografiranje

Kaj pa objave raznih funkcionarjev in politikov? Se ti morda oglašajo preveč, vsaj glede na posel, ki ga opravijo na področju športa? "Pogrešam zadeve po karieri športnika. Mislim, da sem se poslovil zelo korektno, ko pa se želiš vrniti v šport, pa naletiš na pogoje, ki s športom sploh niso povezani, ampak so birokratske narave. Tega ne odobravam. Športnik, ki si želi delati v športu, bi moral biti sprejet. Če je enkrat uspešen, če pride do olimpijskih iger, bi se moralo najti mesto zanj v športu."

"Če pogledamo na primer politiko, te vedno nekam porinejo, če si 'pravilno usmerjen'. Če pa si uspešen športnik, ti preostane le 'druga kariera'. To bi moralo biti urejeno. Če pogledamo politiko v času covida... Otroci so veliko zgubili na področju gibljivosti, tu bi lahko nekdanji športniki veliko pomagali. Seveda gre za denar, treba bi bilo zaposliti ljudi. Ministrstvo bi moralo v šolah uvesti športno vzgojo vsak dan, izobraževati o pomenu gibanja, športnike bi moralo umestiti v šole, kjer bi spodbujali mlade in jih oddaljili od telefonov ter jih usmerili v gibanje. Ampak to je treba narediti, ne pa se samo fotografirati ob uspehih športnikov in govoriti v prazno.

Reševalni pas/Twitter

Mnogi menijo, da bi si šport zaslužil svoje ministrstvo. "To se mi zdi, da bi bilo prav. Če bi se delalo na tem, bi Slovenija lahko dosegla še marsikaj. Bila bi še uspešnejša. Nekdo bi bil zadolžen samo za to področje, usmerjen bi bil v to. Potem se lahko ministrstva tudi povezujejo. Na primer za kolesarsko dirko po Sloveiji je treba povezati več področij, tu so šport, turizem... Jaz ne vidim boljše reklame, gre za pet dni na Eurosportu, tu je opazna širina športa. V ozadju se vse obrne, vsaj na dolgi rok, sigurno obstajajo neki izračuni. Ali pa Dončić. Nihče prej v Teksasu ni vedel za Slovenijo, zdaj je takšnih že kar nekaj. Ljudje v ZDA vstajajo ponoči in gledajo tekme slovenske reprezentance. Takšne obraze je treba izkoristiti za prepoznavnost Slovenje. Na primer tudi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. S športom se lahko hitro povežeš z drugimi področji."