Predlog o evropskem prvenstvu se je pojavil že leta 1927. Idejo je takrat predstavil predsednik francoske zveze Henri Delaunay, prva tekma pa je bila v kvalifikacijah odigrana šele leta 1958, tri leta po Delaunayjevi smrti. Pokal, ki ga dobijo zmagovalci, se imenuje prav po francoskemu nogometnemu funkcionarju, ki je leta 1954 postal tudi prvi predsednik Uefe.
FRANCIJA 1960:
V prvem tekmovanju je sodelovalo 17 reprezentanc, zaključni turnir s štirimi ekipami pa je bil odigran v Franciji leta 1960. V četrtfinalu Španija, vodil jo je diktator Francisco Franco, zaradi političnih razlogov ni želela odigrati tekme s Sovjetsko zvezo, od pomembnejših nogometnih držav pa se prve izvedbe niso udeležile Anglija, Nizozemska, Zahodna Nemčija in Italija.
Sovjetska zveza je zabila prvi gol na kvalifikacijskem turnirju za prvo EP v zgodovini, dve leti pozneje pa je na Parku princev tudi osvojila prvi naslov prvaka stare celine. Sistem tekmovanja v kvalifikacijah je temeljil na domači in povratni tekmi, skupni zmagovalec je napredoval. Drugi krog, ki je štel za četrtfinale, je potekal po enakem sistemu, na finalni turnir v Francijo pa so se uvrstile štiri reprezentance: Sovjetska zveza, Francija, Češkoslovaška in Jugoslavija.
Sovjeti, ki so napredovali brez boja, saj jim general Franco ni dovolil vstopa v Španijo, s katero bi se morali pomeriti v drugem krogu, so igrali pod navdahnjenim vodstvom legendarnega vratarja Leva Jašina. V polfinalu so s 3:0 premagali Češkoslovaško na Velodromu v Marseillu, Jugoslavija pa je v Parizu s 5:4 izločila gostitelje prvenstva.
Prvi finale EP so odigrali 10. julija 1960, slavili pa so Sovjeti, ki so Jugoslavijo premagali po podaljških. V 114. minuti je zmagoviti gol zabil Viktor Ponedelnik.
FINALE,10. julij 1960, Pariz:
Sovjetska zveza : Jugoslavija 2:1 (1:1, 0:1) - po podaljšku
18.000 gledalcev, glavni sodnik Ellis (VBr)
Strelci: Metreveli (49.), Ponedelnik (113.); Galić (41.)
ŠPANIJA 1964:
Štiri leta po tem, ko so Španci zavrnili igranje proti Sovjetski zvezi, je "furija" na domačem prvenstvu v finalu z 2:1 premagala prav Sovjetsko zvezo. V kvalifikacijah je nastopilo 29 izbranih vrst, med njimi prvič tudi Anglija in Italija. Španijo so izbrali za gostitelja prvenstva, a le pod pogojem, da je dovolila vstop v državo tudi Sovjetom.
Španci so v polfinalu po podaljšku z 2:1 ugnali Madžarsko, Sovjeti pa so s 3:0 odpravili Dansko. V finalu je bil mož odločitve Marcelino, ki je sovjetsko mrežo zatresel v 84. minuti. Brez politike pa tudi na tem EP ni šlo. Grčija je namreč zavrnila igranje proti Albaniji, saj sta bili državi uradno še v vojni.
Največje presenečenje turnirja je bil Luksemburg. Potem ko se je brez boja prebil v drugi krog, je v tem delu tekmovanja s skupnim izidom 3:2 izločil Nizozemsko in se uvrstil v četrtfinale. Tam ga je premagala Danska.
FINALE, 21. junij 1964, Madrid:
Španija : Sovjetska zveza 2:1 (1:1)
115.000 gledalcev, glavni sodnik Holland (VBr)
Strelci: Pereda (7.), Marcelino (84.); Čusajnov (9.)
ITALIJA 1968:
To je bilo prvo uradno EP, gostitelji pa so do finala prišli po metanju kovanca. Sicer pa so takrat prvič izvedli kvalifikacije po skupinah. V eni izmed osmih je bila prvič tudi Zvezna republika Nemčija, ki je doživela enega največjih udarcev v nogometni zgodovini, ko je v zadnjem krogu kvalifikacij izpadla po remiju 0:0 na gostovanju v Tirani. Osem zmagovalcev se je nato pomerilo med seboj na domači in povratni tekmi, štirje pa so se prebili na zaključni turnir.
Italija je v polfinalu izločila Sovjetsko zvezo z metom kovanca, potem ko se je tekma tudi po podaljških končala z 0:0. Jugoslovani pa so v drugem polfinalu izločili svetovne prvake Angleže. Na olimpijskem stadionu v Rimu se je prva finalna tekma med Italijo in Jugoslavijo končala z 1:1, čez dva dneva, takrat še ni bilo enajstmetrovk, ki bi določile zmagovalca, pa so "azzurri" slavili z 2:0 in postali prvaki stare celine.
Omembe vreden dogodek se je zgodil tudi v samih kvalifikacijah. Angleži so na Wembleyju izgubili proti otoškim tekmecem Škotom z 2:3, a so na Hampden Parku vseeno osvojili prvo mesto v skupini z neodločenim izidom 1:1. To tekmo si je ogledalo kar 130.711 navijačev, kar je največ na kateri koli tekmi v zgodovini EP.
FINALE, 6. junij 1968, Rim:
Italija : Jugoslavija 1:1 (1:1, 0:1) - po podaljšku
80.000 gledalcev, glavni sodnik Dienst (Švi)
Strelca: Domenghini (82.); Džajić (39.)
FINALE, 10. junij 1968, Rim:
Italija : Jugoslavija 2:0 (2:0)
60.000 gledalcev, glavni sodnik De Mendibil (Špa)
Strelca: Riva (12.), Anastasi (31.)
BELGIJA 1972:
Junak prvenstva je bil nemški reprezentant Gerd Müller, ki je zabil po dva gola tako v polfinalu kot tudi v finalu, kjer je ZRN na Heyslu v Bruslju s 3:0 premagala Sovjetsko zvezo. Zmaga s 3:0 je bila 40 let, do zadnjega EP 2012, najvišja zmaga v finalu EP. Ob Müllerju se je med strelce vpisal še Herbert Wimmer.
Nemška ekipa, ki so jo večinoma sestavljali nogometaši münchenskega Bayerna in Borussie Mönchengladbacha, velja za eno najboljših vseh časov. Z mnogimi igralci, ki so nastopali na tem prvenstvu, vključno z Müllerjem in legendarnim Franzem Beckenbauerjem, je osvojila tudi naslov svetovnega prvaka dve leti pozneje.
Sovjetska zveza je četrtič zapored zaigrala v polfinalu EP in premagala Madžarsko z 1:0. Nemci so odpravili gostitelje z 2:1. Kvalifikacije so spet potekale po skupinah.
FINALE, 18. junij 1972, Bruselj:
Nemčija : Sovjetska zveza 3:0 (1:0)
45.000 gledalcev, glavni sodnik Marschall (Avt)
Strelca: Gerd Müller (27., 58.), Wimmer (52.)
JUGOSLAVIJA 1976:
Branilka naslova Zvezna republika Nemčija je v Jugoslavijo dopotovala kot glavni favorit za novo lovoriko, tudi zaradi zmage na SP dve leti pred tem. Toda na pot so jim stopili nogometaši Češkoslovaške.
Ti so po podaljšku v polfinalu premagali Nizozemce, v finalu pa so proti Nemcem spet igrali podaljške. A po 120 minutah je bilo še vedno izenačeno na 2:2, tako da so o zmagovalcu odločale enajstmetrovke. Bolje so jih izvedli igralci Češkoslovaške, ki so prišli do svojega doslej edinega naslova.
To je bil prvi finale, ki so ga odločili streli z bele točke, prvenstvo pa je bilo prvič v vzhodni Evropi. V polfinalu je Jugoslovane izločil Dieter Müller s tremi goli (4:2).
FINALE, 20. junij 1976, Beograd:
Češkoslovaška : Nemčija 5:3 (2:2, 2:2, 2:1) - po enajstmetrovkah
35.000 gledalcev, glavni sodnik Gonella (Ita)
Strelci: Svehlik (8.), Dobias (25.); Dieter Müller (28.), Hoelzenbein (90.)
Enajstmetrovke: 1:0 Masny, 1:1 Bonhof, 2:1 Nehoda, 2:2 Flohe, 3:2 Ondrus, 3:3 Bongartz, 4:3 Jurkemik, Höness zgrešil, 5:3 Panenka
ITALIJA 1980:
Na zaključnem turnirju je namesto štirih nastopilo osem reprezentanc. Gostitelj se je nanj uvrstil neposredno. V kvalifikacijah so igrale ekipe v sedmih skupinah, zmagovalci pa so se Italijanom pridružili na zaključnem turnirju. Tam so oblikovali dve skupini s po štirimi moštvi, zmagovalca pa sta se uvrstila v finale.
Na olimpijskem stadionu v Rimu je do drugega evropskega naslova prišla Zvezna republika Nemčija, ki je v finalu z 2:1 premagala Belgijo. Horst Hrubesch je zabil oba gola za zmagovalce, zadnjega v 88. minuti.
Razširjena verzija zaključnega turnirja je omogočila, da se je Evropi predstavilo več odličnih nogometašev. Med njimi je bil tudi evropski nogometaš leta 1978 in 1979, Anglež Kevin Keegan, ki je sicer igral za Hamburg.
FINALE, 22. junij 1980, Rim:
Nemčija : Belgija 2:1 (1:0)
47.800 gledalcev, glavni sodnik Rainea (Rom)
Strelca: Hrubesch (10., 89.); Vandereycken (72./11 m)
FRANCIJA 1984:
Nesporno prvi zvezdnik tega prvenstva je bil izjemni Francoz Michel Platini, ki je na petih tekmah zabil kar devet golov in tako doprinesel bistven delež k prvi veliki lovoriki francoskega reprezentančnega nogometa.
Tekmovalni sistem je bil podoben prejšnjim, le da so dodali en krog. Še vedno je bilo sedem kvalifikacijskih skupin, toda na zaključnem turnirju sta se po dve najboljši ekipi iz skupin prebili v polfinale.
Francozi so v prvem polfinalu s 3:2 po podaljšku izločili Portugalce, Platini je minuto pred koncem zabil odločilni gol. V drugem polfinalu je Španija po enajstmetrovkah premagala Dansko. V finalu je Platini dosegel prvi gol na tekmi v 57. minuti, Francozi pa so na koncu v Parizu slavili z 2:0.
FINALE, 27. junij 1984, Pariz:
Francija : Španija 2:0 (0:0)
47.368 gledalcev, glavni sodnik Christov (ČSSR)
Strelca: Platini (57.), Bellone (90.)
ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA 1988:
Nizozemska je pod vodstvom izumitelja totalnega nogometa Rinusa Michelsa in na krilih "svete trojice" Marco van Basten, Ruud Gullit in Frank Rijkaard prišla do svoje edine velike lovorike. V finalu so "oranžni" z 2:0 premagali Sovjetsko zvezo.
Prvi gol je zabil Gullit, drugega pa van Basten. Slednji je poskrbel za enega najlepših zadetkov v zgodovini nogometa, ko je po podaji Arnolda Muhrena z izjemnim volejem z desne strani dokončno odločil zmagovalca. V skupinskem delu tekmovanja so Sovjeti sicer z 1:0 premagali Nizozemce.
Branilka naslova Francija se na EP 1988 sploh ni uvrstila in tako vlogo prvega favorita prepustila Nemcem. Ti so v polfinalu klonili proti kasnejšim prvakom. Van Basten je prvo nizozemsko zmago po 32 letih proti ZRN prinesel z golom v 89. minuti. V drugem polfinalu je SZ z 2:0 izločila Italijo.
FINALE, 25. junij 1988, München:
Nizozemska : Sovjetska zveza 2:0 (1:0)
74.000 gledalcev, glavni sodnik Vautrot (Fra)
Strelca: Gullit (33.), Van Basten (54.)
ŠVEDSKA 1992:
Danska se na EP 1992 ni prebila, ampak ji je UEFA dovolila nastop, saj so Jugoslaviji prepovedali nastop zaradi sankcij Združenih narodov. Danci, ki so v kvalifikacijski skupini končali za Jugoslovani, so imeli časa za priprave vsega dva tedna.
Prvenstvo so začeli z neodločenim izidom 0:0 proti Angliji, nato so izgubili z 0:1 proti Švedom, polfinale pa so dosegli z zmago z 2:1 proti Francozom. V njem so po streljanju enajstmetrovk izločili Nizozemce (Marcu van Bastnu je Peter Schmeichel strel obranil), dokončno pa so vso svetovno javnost presenetili z zmago 2:0 proti Nemcem v velikem finalu v Göteborgu. Nemci so se v finale prebili prek Švedov.
Sovjetska zveza, ki je pred štirimi leti igrala v finalu, je na Švedskem nastopila kot Skupnost neodvisnih držav in zasedla zadnje mesto v skupini.
FINALE, 26. junij 1992, Goeteborg:
Danska : Nemčija 2:0 (1:0)
37.800 gledalcev, glavni sodnik Galler (Švi)
Strelca: Jensen (19.), Vilfort (79.)
ANGLIJA 1996:
Na zaključnem turnirju je prvič nastopilo 16 držav, prvič pa je bilo EP odločeno z zlatim golom. 15 reprezentanc in gostiteljica Anglija so bile razdeljene v štiri skupine, po najboljši dve ekipi iz vsake skupine sta napredovali v četrtfinale.
Anglija, ki je na velikem turnirju pred domačimi gledalci igrala prvič po zmagoslavju na SP 1966, je bila favorit za končno zmago. A v polfinalu jo je po enajstmetrovkah s 6:5 izločila kasnejša zmagovalka Nemčija. Druga polfinalna tekma med Češko in Francijo se je končala z identičnim izidom - v korist Čehov.
V finalu je Čehe na prag velike zmage popeljal Patrik Berger, ki je zabil vodilni gol z bele točke, toda v 73. minuti je izenačil Oliver Bierhoff, isti igralec pa je zlati gol zabil v 95. minuti.
FINALE, 30. junij 1996, London:
Nemčija : Češka 2:1 (1:1, 0:0) - zlati gol
76.000 gledalcev, glavni sodnik Pairetto (Ita)
Strelca: Bierhoff (73.,95.); Berger (59./11 m)
BELGIJA IN NIZOZEMSKA 2000:
Prvenstvo stare celine sta prvič skupaj pripravili dve državi, prvič pa je na njem zaigrala tudi Slovenija. Drugič zapored je prvaka odločil zlati gol. Ker sta Anglija in Nemčija izpadli že po prvem delu, sta bili glavni favoritki za zmago Italija in Francija.
Obe sta vlogo upravičili. Italijani so se v finale prebili prek Nizozemske, Francozi pa prek Portugalske z zlatim golom Zinedina Zidana v 117. minuti. V finalu je kazalo, da bodo do naslova prišli Italijani, saj so vodili vse do 90. minute. Takrat pa je izenačujoči gol zabil Sylvain Wiltord, v 103. minuti pa je zmagovalca odločil David Trezeguet.
Slovenija je z "zlato generacijo" pod vodstvom Srečka Katanca tekmovanje končala po prvem delu, osvojila je dve točki v skupini C. Z 1:2 je klonila proti Španiji, z Norveško se je razšla z 0:0, posebej odmevna pa je bila uvodna tekma z Jugoslavijo. Po dveh zadetkih Zlatka Zahoviča in enem Mirana Pavlina je vodila že s 3:0, a v zadnjih 33 minutah je uspelo Jugoslovanom izvleči točko.
FINALE, 2. julij 2000, Rotterdam:
Francija : Italija 2:1 (1:1, 0:0) - zlati gol
49.000 gledalcev, Frisk (Šve)
Strelci: Wiltord (94.), Trezeguet (103.); Delvecchio (55.)
PORTUGALSKA 2004:
Grčija do Eura 2004 ni dobila niti ene tekme na velikih tekmovanjih, toda na Portugalskem so nogometaši pod vodstvom "kralja Otta" (nemškega trenerja Otta Rehhagla) premagali gostitelje prvenstva tako na prvi kot tudi na zadnji tekmi EP.
Grki so ves čas igrali po istem sistemu, osredotočenem na obrambne naloge. Z njim so zlomili tudi odpor branilcev naslova Francozov v četrtfinalu, v polfinalu pa še Čehov, ki so po mnenju mnogih igrali najlepši nogomet. Zdelo se je, da Portugalcem nihče ne more preprečiti osvojitve prve velike lovorike, še posebej ko so v četrtfinalu izločili Angleže, v polfinalu pa še Nizozemce. A Grki so imeli svoje načrte ...
FINALE, 4. julij 2004, Lizbona:
Grčija : Portugalska 1:0 (0:0)
62.865 gledalcev, glavni sodnik Merk (Nem)
Strelec: Charisteas (57.)
AVSTRIJA/ŠVICA 2008:
Trinajsto EP sta prvič v zgodovini gostili Švica in Avstrija. Najlepše spomine nanj imajo v Španiji, saj je njihova reprezentanca upravičila vlogo enega glavnih favoritov in v finalu premagala Nemčijo z golom Fernanda Torresa, igralec turnirja pa je postal Xavi Hernandez. Španci so postali šele druga reprezentanca (po Franciji 1984), ki je dobila vse tekme v skupini in nato osvojila še naslov prvaka. Na poti do finala jim je še največ težav povzročala Italija, ki je četrtfinale izgubila šele po enajstmetrovkah.
Med tiste, ki so si zaslužili visoko oceno za prikazano na turnirju, spadajo Rusi, ki so navdušili s hitro in na oko lepo igro, v kateri je glavno vlogo igral Andrej Aršavin. Ne nazadnje so v četrtfinalu izločili Nizozemsko, v polfinalu pa so gladko izgubili proti Špancem (0:3). Proti prvakom so sicer visoko izgubili tudi v skupini (1:4).
Zmagovalci so dobili novo verzijo pokala Henryja Delaunayja. Naredili so jo v podjetju Asprey London in je skoraj popolna replika izvirnega pokala, ki so jo zasnovali pri Arthus-Bertrandu. Pokal je visok 60 centimetrov, narejen je iz srebra, tehta pa osem kilogramov. EP v Avstriji in Švici se je vtisnilo v spomin tudi slovenskemu sodniku Damirju Skomini, ki je na turnirju opravljal vlogo četrtega sodnika.
FINALE, 29. junij 2008, Dunaj:
Nemčija : Španija 0:1 (0:1)
51.428 gledalcev, glavni sodnik Rosetti (Ita)
Strelec: Torres (33.)
POLJSKA/UKRAJINA 2012:
Štirinajsto nogometno evropsko prvenstvo, ki sta ga gostili Poljska in Ukrajina, bodo v najlepšem spominu ohranili Španci. Ti so v Kijevu v velikem finalu turnirja stare celine ugnali Italijo kar s 4:0 in se tako tretjič v zgodovini veselili naslova evropskega prvaka.
Španci, ki so jih mnogi kritizirali zaradi načina igre, so predvsem v prvem polčasu finala Italijanom odčitali lekcijo in z zadetkoma Davida Silve in Jordija Albe, v drugem polčasu sta za najvišjo zmago v finalih EP zadela še Torres, ki je bil po prvenstvu izbran za najboljšega strelca prvenstva, in Juan Mata, prišli do novega naslova prvaka. Tretjega velikega zaporedoma po uspehu na Euru 2008 in svetovnem prvenstvu 2010, kar je edinstven dosežek v nogometni zgodovini.
Pred EP na Poljskem in v Ukrajini so strokovnjaki in stavničarji sicer napovedovali le tri favorite: Nemce, Nizozemce in Špance. Tekme Eura, ki so ga malce omadeževali huliganski in rasistični izpadi, so bile sicer v štirih ukrajinskih in štirih poljskih mestih na osmih modernih stadionih.
FINALE, 1. julij 2012, Kijev:
Španija : Italija 4:0 (2:0)
63.170 gledalcev, glavni sodnik Proenca (Por)
Strelci: Silva (14.), Alba (41.), Torres (84.), Mata (88.)
