Xavi: "Jaz sem romantik!"

Mnogi so novembrsko zmago Barcelone nad Real Madridom (5:0) opisali kot najboljšo nogometno predstavo vseh časov. Celo Wayne Rooney je priznal, da je v svoji dnevni sobi vstal in začel ploskati.
(Xavijev obraz zažari) Ja? Res? Rooney? Ponosen sem. Rooney, vau! Rooney je neverjeten, lahko bi igral za Barcelono. In še preden si ljudje začnejo predstavljati naslove, kot je "Xavi je rekel, da bo Rooney podpisal za Barcelono", čeprav bi si tega res želel, mislim reči, da je igralec našega tipa. Tista tekma je bila izjemna, najboljša, na kateri sem igral. Občutek superiornosti je bil neverjeten – in to proti Real Madridu! Niso se dotaknili žoge. Madre mía, kakšna tekma! V slačilnici smo si namenili stoječe ovacije.

Omenili ste prevlado Barcelone v posesti žoge. Lahko bi zaključili, da še nikoli nismo videli ekipe s tako jasno identiteto – v dobrem in slabem –, kot jo imata trenutni ekipi Barcelone in Španije. Vse je v posesti žoge. In to je vaša identiteta – identiteta, za katero se zdi, da je postala dominantna.
Dobro je, da sta v svetu nogometa trenutni referenci Barcelona in Španija. Ne zaradi tega, ker sta naši, ampak zaradi tega, kar sta. Gre za napadalen nogomet, ki ni špekulativen, mi ne čakamo. Pritiskamo, želimo priti do posesti žoge, želimo napadati. Nekatere ekipe ne podajajo ali ne znajo podajati žoge. Za kaj potem igrate? Kje je poanta? To ni nogomet. Kombiniraj, podaj, igraj. To je nogomet – vsaj zame. Za trenerje kot sta, ne vem, denimo (Javier) Clemente ali (Fabio) Capello, obstaja drug tip nogometa. Toda dobro je, da je model postal Barcelonin slog igre in ne ta.

Toda nekateri so trdili, da ste bili Španci na svetovnem prvenstvu nezanimivi. Vedno znova ste zmagovali z 1:0.
To je obrnjeno na glavo. Ni to, da smo bili nezanimivi mi, ampak je bila nezanimiva druga ekipa. Kaj so iskali Nizozemci? Enajstmetrovke. Ali (Arjena) Robbna v protinapadu. Bam, bam, bam. Seveda smo bili nezanimivi – nasprotniki so poskrbeli, da je bilo tako. Paragvaj? Kaj so naredili? Zgradili so spektakularno dober obrambni sistem in čakali na priložnosti – iz prekinitev. Odboj, žoga v polju. Težje je, kot si ljudje mislijo, ko imaš za seboj igralca, ki je visok dva metra in te tesno pokriva.

Torej, kje je rešitev?
Misli hitro, išči prostor. To počnem jaz: iščem prostor. Cel dan. Vedno iščem. Cel dan, cel dan. (Xavi začne kazati, kako gleda naokoli, zamahuje z glavo) Tukaj? Ne. Tukaj? Ne. Ljudje, ki niso igrali, se vedno ne zavedajo, kako težko je to. Prostor, prostor, prostor. Kot da bi bili na PlayStationu. Mislim si, drek, branilec je tukaj, podaj tja. Vidim prostor in podam. To počnem jaz.

To je osrčje modela Barcelone, ki je vpet v vse pore kluba, kajne? Ko ste premagali Madrid, je bilo osem igralcev iz začetne enajsterice produktov mladinske šole, kot so bili tudi vsi trije finalisti v izboru za letošnjo Zlato žogo – Lionel Messi, Andrés Iniesta in vi.
Nekatere mladinske šole se ukvarjajo s tem, kako zmagovati, mi se ukvarjamo z izobraževanjem. Vidiš malega, ki dvigne glavo in poda "iz prve", pum, in si misliš: "Ja, dober bo." Pripelji ga notri, treniraj ga. Naš model je uvedel (Johan) Cruyff; gre za Ajaxov model. Vse se vrti okoli rondos (pepček/"ševe"). Rondo, rondo, rondo. Vsak dan. To je najboljša vaja, kar jih je. Naučiš se odgovornosti in naučiš se, da ne izgubiš žoge. Če jo izgubiš, greš v sredino. Pum-pum-pum-pum, vedno en dotik. Če greš v sredino, je ponižujoče, ostali ti ploskajo in se ti smejijo.

Vaš moštveni kolega pri Barceloni Daniel Alves je rekel, da ne podajate glede na vtekanje, ampak vtekanje ustvarite sami, saj prisilite soigralce, da se premaknejo v določen prostor. "Xavi," je rekel Alves, "igra v prihodnosti."
Oni mi olajšajo delo. Moj nogomet je podajanje, toda, vau, če imam Danija, Iniesto, Pedra, (Davida) Villo … Imam toliko različnih možnosti. Včasih si celo mislim: človek se bo razburil, ker sem odigral tri podaje, a mu še nisem dal žoge. Bolje da dam naslednjo Daniju, saj je po krilu stekel že trikrat. Ko Leo (Messi) ni vključen, je videti razburjen … In naslednja podaja gre proti njemu.

Govorite o slogu, ki je bolj pomemben od uspeha, toda ne le da lahko gresta z roko v roki, ampak tudi morata, kajne? Arsenal igra izjemen nogomet, Arsène Wenger je izjemno spoštovan trener, toda že leta niso osvojili ničesar. Bi se to lahko zgodilo pri Barceloni?
Skorajda nemogoče. Če dve leti ne osvojiš ničesar, se mora vse spremeniti. Toda spremeniš imena, ne identitete. Filozofije se ne da izgubiti. Naši navijači ne bi razumeli ekipe, ki bi čakala v obrambi in igrala na protinapade. Na žalost ljudje pri ekipah gledajo samo uspehe. Zdaj je uspeh potrdil naš pristop. Vesel sem zato, ker sem bil, če gledam sebično, še pred šestimi leti izumrl; nogometašem, kot sem jaz, je grozilo izumrtje. Vse je bilo samo: dva metra visok, močan, sredina igrišča, spuščanje žoge, odbitki … Toda zdaj vidim Arsenal in Villarreal, ki igrajo kot mi.

Ali samega sebe vidite kot branitelja vere? Ideologa?
Ostalo mi je to ali smrt. Jaz sem romantik. Veseli me dejstvo, da se talent in tehnična sposobnost zdaj bolj spoštujeta kot fizična kondicija. Vesel sem, da je to prioriteta; če ne bi bila, potem to ne bi bil isti spektakel. Nogomet se igra za zmage, toda naše zadovoljstvo je dvojno. Druge ekipe zmagujejo in so srečne, toda to ni isto. Manjka identiteta. Rezultat je vsiljivec v nogometu. Stvari lahko izvajaš zelo, zelo dobro – lani smo bili boljši kot Inter Milan, ampak nismo zmagali. Vendar je le nekaj večjega od rezultata, bolj trajnega. Zapuščina. Inter je osvojil Ligo prvakov, a nihče ne govori o njih. Ljudje so me odkrili po Euru 2008, ampak na ta način sem igral mnogo let. Res pa je, da mi je zrasla samozavest, bolj sem miren. To pride z uspehi.

Ali angleški nogomet trpi, ker je sprejel drugačno nogometno kulturo?
Spremenila se je; zdaj je malce bolj tehnična. Ampak prej je bila direktna, igralo se je na odbite žoge, tipična "devetka" je bil Crouch ali Heskey, ni bilo nogometa. Carragher, bum, proti napadalcu; Terry, bum, proti napadalcu. Mislim, da se spreminja: Barry, Lampard, Gerrard, Carrick … Oni so nogometaši, ki dobro ravnajo z žogo. Zdaj jih vidiš in si misliš: "Kristus, saj hočejo igrati."

Je Paul Scholes angleški Xavi?
(Xavi vskoči v vprašanje, poln navdušenja) Paul Scholes! Vzornik. Zame – in to resno mislim – je najboljši vezist, ki sem jih videl v zadnjih 15, 20 letih. O njem sem govoril s Xabijem Alonsom. Spektakularen je, ima vse: zadnjo podajo, gole, močan je, ne izgubi žoge in pregleda. Če bi bil Španec, bi ga morda bolj cenili. Igralci ga obožujejo.

Angleži kot kaže ne zaupajo tehnično podkovanim nogometašem.
To je škoda. Talent mora biti prioriteta. Tehnična sposobnost. Vedno, vedno. Seveda lahko zmagaš tudi brez tega, toda talent dela razliko. Poglejte ekipe: Juventus, kdo dela razliko? Krasić. Del Piero. Liverpool? Gerrard, prej Torres. Talento. Talento. Ko pogledaš igralce in se vprašaš, kdo je najboljši: talento. Cesc, Nasri, Ryan Giggs – ta človek je užitek, neverjeten je. Ko pogledam nazaj, mi je bil všeč John Barnes. Chris Waddle je bil buenísimo. (Izbulji oči in odpre usta) Le Tissier! Čeprav je bil njihov slog drugačen, sem imel rad tudi Royja Keana in Paula Inca skupaj. Tista Unitedova ekipa je bila izjemna – moja angleška ekipa. Če bi šel kamorkoli, bi šel tja.

Ali v Angliji preveč cenimo "fizične" nogometaše? Omenili ste Carragherja, Terryja …
Opa! Počakajte! Bodite previdni. Oni so ključni. Mi imamo Puyola. Tehnično mogoče ni najboljši, toda njegov način branjenja je neverjeten. Carragher in Terry sta potrebna, briljantna, ampak morata se privaditi na tehničen nogomet (in ne obratno). Zame je to naravno – kot je to za Messija, Iniesto ali Rooneyja. Drugi morajo na tem še delati. Zanje je težje dvigniti glavo in iskati podajo – ampak to morajo storiti.

Toda ko nogometaša ponudijo klubu, je prvo vprašanje vedno: "Kako visok je?"
Ste videli (Villarrealovo krilo) Santija Cazorlo? Če mislite, da sem jaz majhen, mi on pride do tukaj. (Xavi pokaže na prsa) Pa je vseeno briljanten. Messi je enak, a je najboljši nogometaš na svetu. Mogoče gre za kulturo, ne vem, toda v Angliji ste bojevniki. Ko gledaš Liverpool, bo Carragher osvojil žogo in jo nabil na tribuno, navijači pa bodo ploskali. Zarjovijo! Tukaj temu ne bi nikoli ploskali.

Naslednji teden spet igrate proti Arsenalu v osmini finala Lige prvakov. Ali so drugačni? Nekakšna oslabljena verzija Barcelone?
Arsenal je odlično moštvo. Ko gledam Arsenal, vidim Barço. Vidim Cesca, kako nosi igro, Nasrija, Aršavina. Razlika med njimi in nami je, da imamo mi več igralcev, ki prej pomislijo, preden odigrajo. Izobrazba je ključna. Nogometaši so jo pri nas imeli 10 ali 12 let. Ko prideš k Barçi, te najprej naučijo: misliti. Misliti, misliti, misliti. Hitro. (Xavi začne gledati okrog sebe) Dvigni glavo, premikaj se, vidi, misli. Poglej, preden dobiš žogo. Če dobiš to podajo, poglej, če je tisti človek sam. Pum. Iz prve. Poglejte (Sergia) Busquetsa – najboljši vezist, ki igra z enim dotikom. Ne potrebuje jih več. Žogo ustavi, pogleda in poda z enim dotikom. Nekateri potrebujejo dva ali tri in glede na to, kako hitra je igra, je to prepočasi. Alves, en dotik. Iniesta, en dotik. Messi, en dotik. Piqué, en dotik. Busi (Busquets), jaz … Sedem ali osem igralcev z enim dotikom. Hitro. V bistvu nam je Charly (Rexach) vedno govoril: a mig toc. S pol dotika.

Arsenal – Barcelona vedno pripelje do vprašanj o prihodnosti Cesca Fábregasa.
Če bi jaz kdaj šel v kakšen drug klub, bi mislil na Barcelono – vez je močna. Enako se dogaja z njim. Toda zdaj je problem: zdaj je drag. Ampak mislim, da nogometaš na koncu pristane tam, kjer hoče. On mora pristati tukaj.

To niso besede, ki jih želijo slišati Arsenalovi navijači. Nekateri izmed njih so obtožili nogometaše Barcelone, tudi vas, da povzročate težave. Prejšnje poletje naj bi toliko različnih opazk prihajalo iz Barcelone …
Res? Takrat skorajda nisem govoril. Si pa predstavljam, da jim to ne bi bilo všeč. (Xavi naredi premor, nadaljuje potihoma, skorajda sramežljivo) Veste, nogometaši velikokrat ne razmišljajo. Sebični smo, ni nam jasno. Jaz vedno govorim zato, ker mislim na Cesca. Želi si priti sem. Igrati v Barçi so bile zanj vedno sanje. Ampak seveda je kapetan Arsenala, postavlja standarde. Ta situacija je putada (velika škoda) zanj. Je pri klubu, ki igra na njegov način, z Wengerjem, ki je dobro ravnal z njim, ga učil, vzgojil. Cesc ga spoštuje. Če bi bil recimo pri Blackburnu, bi mogoče lažje odšel. Poglejte, resnica je ta: želim si, da pride sem. Seveda. Barcelona ima zelo jasen slog in malo nogometašev se mu prilega. Ni lahko. Ampak Cesc se mu prilega perfektno.

Toda ali bi nadomestil prav vas?
Novih nogometašev ne dojemam kot grožnjo; jaz ne rečem: "To je moje igrišče." Jaz prej rečem: "Pripeljite jih sem, dajte jim igrati!" Več talenta, kot je na sredini igrišča, boljše je. Pred štirimi ali petimi leti so ljudje govorili, da jaz in Iniesta ne moreva igrati skupaj. Ne moreva igrati skupaj? Vidite, kako se je razpletlo.

Lani ste Arsenal premagali brez težav …
Ja, toda letos so mnogo boljši. Mislim, da je za nas slabo, ker smo proti njim igrali že lani. Imeli so (pre)veliko spoštovanja do nas. Videti je bilo, da so nam pustili imeti žogo; vedno smo jo imeli, tako doma kot v gosteh. Tekma v Londonu bi se lahko končala s 4:0, tako smo dominirali – ampak končala se je z 2:2. Letos bo drugače.

Kako ste reagirali na žreb?
Bil sem srečen. Všeč mi je dejstvo, da bomo videli izjemno tekmo. Arsenal ni takšna ekipa, ki pride in te skuša putear (razp**diti, uničiti tekmo). Če bi bil Chelsea, bi si mogoče mislil Madre mía, prepustili nam bodo iniciativo, čakali na svoji polovici, zapirali prostor in igrali na protinapade Drogbaja in Maloudaja. Ampak ne, mislim da bo Arsenal hotel žogo. Več bo igre. Kot navijač bi brez dvoma plačal za karto, da bi si ogledal tekmo. Manchester United ali Chelsea bi igrala bolj špekulativno. Prepustili bi nam žogo. Arsenal nam je ne bo.

Vas angleški nogomet privlači? Španski nogometaši, ki se vrnejo od tam, ga kar ne morejo prehvaliti.
Neverjeten je. Una pasada. To je nogomet. Anglija je res rojstni kraj, srce in duša nogometa. Če bi imela Barcelona navijače Liverpoola ali Arsenalove ali Unitedove, bi osvojili 20 naslovov v Ligi prvakov, hahaha! OK, to je pretiravanje, ampak kaj takega še nisem videl. Enkrat smo pri Liverpoolu zmagali s 3:1, z igrišča pa smo oboji odhajali ob aplavzu. V Angliji se nogometaše bolj spoštuje, igra je bolj plemenita, manj je goljufanja. Vsakemu Špancu, ki gre tja, je všeč – vrne pa se kot boljši nogometaš. Če bi kdaj odšel, bi odšel v Anglijo.

Finale je na Wembleyju, kar je za Barcelono še toliko bolj posebno, kajne? Lani je bilo posebno, ker je bil finale na Bernabéu, toda Wembley je prizorišče edinega evropskega pokala Dream Teama. Letos pa se zdi, kot da vas konstantno primerjajo prav z njimi …
Leta 1992 sem imel 12 let, moji bratje so šli na tekmo, toda meni starši niso dovolili. Jokal sem, vendar ni pomagalo. Rad bi igral na Wembleyju. Za Barço je nekaj posebnega – kot tudi za vse ostale v svetu nogometa. Lani je bilo bolj morbosa (zaradi rivalstva z Realom skorajda umazano). Letos je bolj nostalgično, klasika. Sem bolj nostalgičen. Jaz? Jaz sem romantik.

Originalna verzija intervjuja se nahaja TUKAJ! (v angleščini)