Srbski nogomet je zavit v črno. Po težki bolezni je v 54. letu umrl Siniša Mihajlović, nekdanji jugoslovanski reprezentant in evropski ter svetovni klubski prvak s Crveno zvezdo, v zadnjem času pa tudi odličen trener. Zadnje tri leta se je boril z levkemijo.
Sprva je bil defenzivno usmerjeni vezist, kasneje pa odličen branilec, ljubiteljem nogometa pa je v spominu ostal tudi kot izjemen strelec s prostih strelov. V Serie A je dosegel 28 golov iz omenjenih prekinitev (skupno 38), kar je rekord v najmočnejši italijanski ligi. Na tekmi Lazia in Sampdorie je decembra 1998 s prostih strelov v 29 minutah kar trikrat nameril v polno, tudi to je najboljši dosežek v zgodovini.
Na omenjenem dvoboju se sicer golov pretirano ni veselil, saj jih je v dresu Lazia zabil nekdanjemu klubu. Tekma se je končala z zmago Rimljanov s 5:2. Lazio je v tisti sezoni postal prvak Italije.
13/12/98 - Lazio 5-2 Sampdoria
— My Greatest 11 (@MyGreatest11) December 13, 2022
Siniša Mihajlović Scores a Free-Kick Hat-Trick 🎯🎯🎯pic.twitter.com/rWFgzi8yMs
"Nogomet sem igral predvsem zaradi prostih strelov. Nogometa niti nisem imel tako rad, a so bili prosti streli izjemni. Zame je bil prosti strel nogomet. Če teh ne bi bilo, morda niti ne bi bil nogometaš," je nekoč izjavil Mihajlović.
Ta je bil kot 18-letnik blizu prestopa iz Borova v Dinamo, a mu je po njegovih besedah legendarni Miroslav Blažević ponudil le štipendijsko pogodbo, kasneje pa mu je takratni selektror jugoslovanske mlade reprezentance Mirko Jozić, ki je bil v dobrih odnosih z vodilnimi možmi Dinama, postavil ultimat, da mora podpisati za Zagrebčane, če ne se ne bo udeležil svetovnega prvenstva. Mihajlović na to ni pristal, njegova generacija (Šuker, Boban, Prosinečki (najboljši igralec turnirja), Jarni, Štimac, Mijatović, Brnović...), pred tem je bil v prvi postavi, pa je v Čilu leta 1987 brez njega prišla do naslova svetovnih prvakov. V finalu je po enajstmetrovkah padla Zahodna Nemčija.
Mihajlović je nato podpisal za Vojvodino in jo na čelu z nekaterimi veterani, predvsem Milošom Šestićem, popeljal do izjemno presenetljivega naslova državnega prvaka. Takoj je sledila selitev k Crveni zvezdi, kjer je bil eden izmed najpomembnejših členov pri osvojitvi evropskega klubskega naslova.
Njegov zadetek v polfinalu proti Bayernu in predložek v kazenski prostor ob koncu tekme za avtogol Nemcev za 2:2, s tem izidom so Beograjčani napredovali v finale, sta še vedno ena najbolj čustvenih dogodkov za vsakega navijača Zvezde.
Mihajlović fue campeón de Europa con el Estrella Roja en 1991. En la vuelta de semis, entonces jugaba en el centro del campo, marcó este gol de falta al Bayern y un centro suyo generó el autogol germano que clasificó a los de Petrovic para la final. DEP.
— Cascarino (@cascarinos_) December 16, 2022
pic.twitter.com/pjDlag1SIR
Och så har vi detta mål som gjorde att Röda Stjärnan slog ut Bayern i semifinalen på vägen mot att bli europamästare.
— Nick Rajacic (@NickRajacic) December 16, 2022
”Mihajlovic u sredinu”.
Det här rullade konstant på TV:n när jag var liten. pic.twitter.com/q27VCyGhzH
Za časa vojne v Jugoslaviji se je preselil v Romo, kjer pa sta sledili morda celo najslabši leti v njegovi karieri, poleti 1994 pa je njegovo športno pot rešil Sven Goran Eriksson, Šved, ki je vodil Sampdorio in Mihajlovića zacementiral na položaju 'libera'.
Potem ko se je švedski strateg preselil k Laziu, mu je sledil tudi Mihajlović, v dresu sinjemodrega kluba iz Rima pa je pokazal tudi najboljše predstave. Kasneje je nosil še dres Interja, kjer se je ob boku nekdanjega soigralca iz Sampdorie Roberta Mancinija začel privajati tudi na trenerski posel.
Tega je nato opravljal pri Bologni, Catanii, Fiorentini, Sampdorii, Milanu, Torinu in še enkrat Bologni. Ta ga je na začetku te sezone odpustila po petih tekmah brez zmage.
