"Večkrat sem pomislil, da bi zapustil Rijeko"

Koliko ste razmišljali o prevzemu Rijeke?
Klic je prišel precej nepričakovano, ker po povratku iz Savdske Arabije nisem imel službe. Že prvi pogovor z Jurčićem in Šćulcem mi je dal informacijo o tem, da gre za resen projekt, o ljudeh, ki vedo, kaj hočejo, in da bo odločitev sprejeta zelo hitro.

Za trenerja na tem prostoru ste dolgo na klopi, toda v relativno kratkem obdobju dveh let ste osvojili dva naslova, dvakrat pa si priigrali nastop v Evropski ligi. Ste se nadejali takšnim uspehom?
Če to ne bi bil projekt Miškovića in ekipe, ki je to postavila, ekipe, ki je v sinergiji z ljudmi tega mesta, potem menim, da tega ne bi mogel storiti niti Sveti Peter! Ta uspeh ni zasluga ene osebe, temveč zasluga pozitivne energije, ki jo dajejo predsednik in ljudje, ki imajo radi ta klub. Na začetku nisem razumel, ko so mi govorili, da se za ta klub ne navija, temveč da se za Rijeko živi. V tem stavku je cela filozofija Rijeke. Uspehi? Da, upal sem na pozitivno zgodbo, toda nisem upal, da bi se rezultat tako hitro pokazal, sploh v Evropi. Zelo hitro sem videl, da se lahko naredi korak naprej, Rijeka je bila sezono prej v situaciji, da bi bila težko slabša. Toda vseeno bi bilo bahavo in prepotentno pripisovati si zasluge, ki so plod skupine ljudi in sinergije te energije te skupine ljudi.

Vedno opozarjate, da bo prišlo slabo obdobje, slaba serija rezultatov – kateri trenutki so vam bili do sedaj težki? 
Najtežje mi je bilo, ko sem v Zagrebu čakal, če se bomo uvrstili v Evropo, ker se je tekma v Zadru še igrala. Težko mi je po vsakem porazu, po vsakem treningu, ki ni opravljen tako, kot sem si ga začrtal v glavi. Predolgo sem v poslu, da ne bi vedel, da ne moreš vedno zmagovati. Tisti, ki ne zna biti velik v porazu, ne more nikoli uspeti.

Ste v kakšnem trenutku razmišljali o odhodu oziroma odstopu?
Velikokrat razmišljaš – evo, pred nekaj dnevi je bila ena takšnih situacij, ko ne razumem nekih reči, ko prideš do nekega dogovora in sistema organizacije, toda vedno nekdo izstopa. Nato se usedeš sam s sabo in trezen spoznaš, da je v tako kratkem času težko postaviti sistem in organizacijo, ki bo brez napak. Impulziven sem, toda nato me tudi pomirijo, ne želim skrivati emocij, niti pozitivnih niti negativnih, toda nimam rad, ko se ti dela kaj za hrbtom – da nekdo gleda svoj osebni interes in šele nato klubskega.

Vzporedno z gradnjo ekipe ste vztrajali v napredovanju vseh ravni kluba, od zdravniške službe do pogojev za ekipo. Koliko ste porabili energije pri tem, so vas na začetku presenetile pomanjkljivosti in neprofesionalnost? 
Presenetilo me je, ker sem prihajal iz urejenih situacij, od Maribora do slovenske reprezentance, toda nato je bilo v Jeddi petkrat huje kot je tukaj. Moraš začeti z nekih temeljev, to je organizacija, sistem, disciplina in red, ki obstajajo. Bolj me preseneti, da se nekaj dogovoriš, napake pa se ponavljajo trikrat ali štirikrat. Preveč energije smo porabili glede zelenice, toda izplačalo se je, ko zdaj vidim Rujevico, mi ni za nič žal. Zdravniška služba zdaj deluje veliko bolje, toda zelo smo se prerekali. Tu se počutim bolje, toda pride situacija, ko nekdo ne razmišlja dobro, saj ne delamo zase, temveč za dobro vseh nas – tu sem nezadovoljen.

Je bilo lažje dvigniti Rijeko na evropsko raven ali zdaj ostati na ravni kluba, ki igra Evropsko ligo?
Mnogo težje je zdaj ostati na tej ravni in v teh letih se je to poznalo pozimi, ko smo izgubili na kakovosti. Po nekakšni logiki moraš nekaj tudi prodajati, toda pričakovanja, da lahko pariraš Dinamu in osvojiš pokal, so ostala. Za navijače mi je to logično, toda presenetilo me je pri ljudeh v klubu, ki poznajo situacijo in vidijo nekaj v nogometu. Po drugi strani pa – če nimaš visoko postavljenih ciljev, potem je bolje, da ne delaš. Visoki cilji te veliko lažje vlečejo naprej, ne moreš jih vedno izpolniti, toda moraš biti objektiven, ko ocenjuješ svoje kvalitete in kvalitete nasprotnika. Dinamo ima kakovostnejšo ekipo v 36 kolih, toda na eni tekmi smo videli, da je bilo vse mogoče, če bi odločilo pol metra. O tem naj razmišljajo tisti, ki so to naredili …

Je bil model Maribora z vsemi svojimi razlikami dober primer, kako graditi klub?
Mislim, da drugače niti ne gre, tu je razlika le v tem, da je kapital zasebni. Tam je vse razpršeno in malce drugače, kar se tiče financ. Energija navijačev, mesta in kluba iz manjše sredine, ki ga imajo radi … Veliko je vzporednic, toda Rijeka mora ostati svoja zgodba, imeti svojo pot, svojo organizacijo in sistem. V nekaterih trenutkih preveč gledamo druge.