Odhod Mesuta Özila, nemškega nogometnega reprezentanta turških priseljencev iz izbrane vrste, je tudi v torek dodobra razburkal športno javnost v Nemčiji in v Evropi. Debata, ki se je začela s fotografiranjem Özila in Ilkaya Gündogana s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, se je sprevrgla v debato o sovražnosti do tujcev.
"V očeh predsednika Grindela in njegovih pomočnikov sem Nemec, če zmagamo, če pa izgubimo, ...." je kot razlog med drugim zapisal nogometaš in sprožil debato o diskriminaciji tujcev in integraciji priseljencev. Na zvezi so očitke o sovraštvu do tujcev zavrnili, hudi očitki pa so vendarle zelo odmevni in niso osamljeni in prvi v mednarodnem nogometu. Več kot 48 odstotkov vprašanih Nemcev je tudi mnenja, da je Özil žrtveno jagnje po neuspehu reprezentance na SP.
Vsaj javnost je v tem trenutku bolj na strani nogometaša kot pa vodstva zveze. Kar 49,7 odstotka vprašanih v anketi, ki jo je izvedel t-online.de, je mnenja, da mora zaradi zapleta odstopiti predsednik nemške zveze Reinhard Grindel, 36,6 odstotka jih temu mnenju nasprotuje, 13,7 odstotka pa je neopredeljenih.
A težave presegajo nemške meje. Francoz Karim Benzema, ki ima po starših korenine v Alžiriji, trdi povsem podobno kot Özil: "Če zadanem, sem Francoz. Če ne zadanem, sem Alžirec." Enako čuti belgijski reprezentant Romelu Lukaku, ki je na portalu The Player's Tribune med drugim zapisal: "Če je šlo dobro, sem bral časnike, v katerih so me imenovali belgijski napadalec. Če ni šlo dobro, so me imenovali Romelu Lukaku, napadalec, ki izvira iz Konga."
Podobnih primerov je več. Švedski vezni igralec Jimmy Durmaz, ki ima korenine prav tako v Turčiji, je bil po napaki na SP v Rusiji na tekmi z Nemčijo deležen številnih žaljivih zapisov na socialnih omrežjih. Prejel je celo grožnje s smrtjo, naperjene vanj in v njegovo družino. Pa tudi Özil je v svojem pismu o odhodu iz nemške reprezentance pisal o grožnjah in mržnji usmerjeni vanj in v njegovo družino, ki jih je prejel po elektronski pošti.
Najbolje so se v tej situaciji odrezali Švedi, ki so se na naslednjem treningu po porazu z Nemci javno zbrali ob Durmazu in v kamere enotno zavpili: "Fuck Racism." "Smo različni, a v osnovi o vrednotah razmišljamo na enak način. Eden drugega moramo podpreti," pa je to pokomentiral napadalec Marcus Berg. Svoje je dodal tudi Durmaz: "To se je zdaj zgodilo meni, a enako se je zgodilo številnim drugim na Švedskem. Pomembno je, da smo zadevo obrnili v pozitivno smer in sprožili debato o tej problematiki."
Nemci modro tiho, Erdogan zaploskal Özilu
Nemški nogometaši so z izjavami bolj previdni. Večina molči, Jerome Boateng, Julian Draxler, Antonio Rüdiger in nekateri posamezniki pa so se v socialnih medijih "samo" zahvalili Özilu za dolgoletne nastope v izbrani vrsti.
Nogometaša in njegov odhod iz nemške vrste pa je danes podprl turški predsednik Erdogan in dejal, da se je z dejanjem podprl Turčijo. "Poljubljam njegove oči," je simbolično dejal predsednik in dodal, da rasizma uperjenega zoper Özila, pa tudi proti njegovi veri, ni moč sprejeti: "Nemški reprezentanci je dal vse in veliko pripomogel k njenim uspehom."
A vsaka zgodba ima več plati. Boksar Ünsal Arik, ki je rojen v Nemčiji, a nastopa za Turčijo, pa je Özila in njegova dejanja ostro obsodil in opozoril, da sta Özil in Gündogan podprla Erdogana v predvolilnem boju in dodal, da sta podprla napačno osebo. "Vse, kar Özil trenutno počne, je politično. Malo naj pogleda, za kaj vse je Erdogan odgovoren in potem razloži, zakaj tako občuduje tega človeka," je dejal za časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Arik trdi, pri primeru Özil, ki ga je ta sprožil s fotografijami z Erdoganom, vendarle ne gre le za sovraštvo do tujcev. Izjavo nogometaša, da je osebo moč gledati tudi zasebno, ne le v njeni politični vlogi, pa je označil za največjo neumnost, ki jo je slišal: "To pomeni, da kot predsednik lahko počne vse. Zapira nedolžne, vodi vojne in še vedno ga moramo podpirati?"
