Slovenska nogometna reprezentanca se je v pravkar končanem kvalifikacijskem ciklusu vrnila v mračno obdobje pred Srečkom Katancem. Le enkrat smo bili namreč v kvalifikacijah slabši. Stanje je alarmantno.
Ko je slovenska reprezentanca 11. oktobra leta 1997 doma z 1:3 izgubila proti Hrvaški in v prvi
kvalifikacijski skupini za svetovno prvenstvo 1998 osvojila zadnje mesto z le eno osvojeno točko,
smo bili na dnu. Takrat se je izplačala in posrečila poteza predsednika NZS
Rudija Zavrla, ki je na selektorsko mesto ničvrednega in demoraliziranega moštva
postavil
Srečka Katanca, čigar trenerski CV je bil pravzaprav prazen. Ostalo, kot radi
rečemo, je zgodovina.
|
Svetla točka – Samir Handanovič © Saša Despot
|
|
Po dveh velikih tekmovanjih in sanjskem scenariju, ki ga je pisal naš najplodnejši
nogometni rod, je bilo jasno, da nič več ne bo, kot je nekdaj bilo. Uspehi so za seboj povlekli
pričakovanja. Ta so, realna ali ne, tukaj tudi danes. Pa čeprav je prizorišče zdaj pregovorno
deževno ali mrzlo Celje, čeprav je evforija le daven spomin in je vstopnico za tekmo naše izbrane
vrste mogoče kupiti minuto pred srečanjem. In čeprav so nogometaši, ki so spisali našo nogometno
pravljico, igralsko več ali manj v pokoju. Javnost se je razvadila. In noče brez izstreljenega
naboja dvigniti rok v zrak.
Bi jih vseeno lahko kdo dvignil? Na udaru sta seveda znova selektor in predsednik. Rudi Zavrl
se zdi nesmrten, čeprav verjetno prebija zadnje mesece svojega zadnjega mandata.
Matjaž Kek
je precej bolj ranljiv. Presenetljivi Zavrlov izbranec (po "košarici"
Darka Milaniča
) ni stabiliziral slovenske nogometne barke. Po začetnem rahlem
dvigu krivulje ni sledila nadgradnja dela
Branka Oblaka
. In Slovenci znova neprepričani zremo v nove kvalifikacije, ki nam
po zadnjih izkušnjah ne prinašajo nič dobrega.
Predzadnje mesto, 11 točk, razlika v danih in prejetih zadetkih -7 in le tri zmage.
Statistika pravzaprav pove več, kot lahko to pot povedo besede, pa čeprav je glede na zadnje
predstave morda celo prizanesljiva. Slovenija je le enkrat zbrala manj točk, plodnejše pa so
bile tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2006, po katerih se je plaz kritik usul na Branka
Oblaka, ki je po klavrnem začetku ciklusa in poraznem vzdušju v ekipi postal "kolateralna škoda"
predsednika Zavrla.
|
Aspirin, gospod selektor? © Saša Despot
|
|
In kakor je novo reprezentanco v prejšnjih kvalifikacijah gradil Oblak, je tokrat selekcijo
v roke prevzel Kek. Ta je precej zamenjal, na poti ostal brez
Milenka Ačimoviča
,
Boruta Mavriča
in
Aleksandra Knavsa
ter odpisal
Nastjo Čeha
,
Ermina Rakoviča
(ki ga je pred tem vrnil v izbrano vrsto) in
Mateja Mavriča
. Mladi in nekoliko manj mladi, ki so v zadnjih tekmah tvorili jedro
tistega, kar naj bi bilo selekcionirano v tem "že izgubljenem" ciklusu in naj bi ustvarjalo boljše
čase našega nogometa v kvalifikacijah za SP 2010, so razočarali. Edina pridobitev silnega
ustvarjanja in sestavljanja je tako vratar
Samir Handanovič
, drugi pa nazadujejo ali stagnirajo. Tudi Matjažu Keku ni uspelo
rešiti uganke glede kreacije igre naše reprezentance, ob Ačimovičevem odhodu pa je največ stavil na
Roberta Korena
,
Valterja Birso
in
Daliborja Stevanoviča
. Na žalost prvi, kot kaže, nikoli ne bo postal igralec, ki
bi vodil igro reprezentance, drugi še ni dozorel, tretji pa z nenehnimi poškodbami že dobiva
"cimerotičevske" razsežnosti. Poškodovan je tudi
Dare Vršič
, ki je ponujeno minutažo solidno izkoristil, vendar je še eden v vrsti
tistih, ki jih je treba čakati. Imamo čas?
|
Lestvica skupine G
|
1. Romunija
29
2. Nizozemska
26
3. Bolgarija
25
4. Belorusija
13
5. Albanija
11
6. Slovenija 11
7. Luksemburg
3
|
Posledično je brez pravega učnika ostal tudi napad, ki pa prav tako ostaja dolžnik.
Klemen Lavrič
, ki je edini v tem ciklusu sodeloval na vseh srečanjih, je sicer
prvi strelec ekipe s štirimi goli, kljub temu pa je ostal nedorečen. Kek je na koncu spoznal, da
partnerstvo Trboveljčana in prvega strelca druge nemške lige
Milivojeta Novakoviča
prinaša preveč enodimenzionalno igro, vendar je zaradi
odsotnosti Rakoviča in dolgotrajne poškodbe
Mirana Burgiča
ostal brez pravega "gol-igralca", ki ga ta reprezentanca potrebuje
kot Sahara vodo. V pomoči napadalcem so zatajili tudi bočni branilci, ki so pozabili na predložke
in šepali v obrambi. Premalo, premalo.
Ob kreaciji manjka tudi vodja, ki pa si ga selektor ne more izmisliti. Naravnega pa ni na
vidiku. V takem primeru bi ekipa potrebovala več navdiha s klopi.
Vas je Kek prepričal, da ga je sposoben ponuditi?