"Sem oseba, ki rada hrani spomine, z njimi pa vam lahko povem tako veliko reči. Nisem pisatelj, še manj pa pesnik, ampak moje življenje je bilo bogato z zgodbami, zgodbami polnih izjemnih trenutkov. Ko pogledam nazaj nanje, lahko najdem le nekaj posebnih ljudi, ki jih bom v svoji duši in srcu hranil za vedno," je predgovor nove avtobiografije Didierja Drogbaja začel José Mourinho.
Nekdanji in sedanji trener Chelseaja je v London pripeljal reprezentanta Slonokoščene obale, ki ga je med svojim prvim mandatom naredil za enega najdominantnejših napadalcev evropskega nogometa, stike pa sta ohranila tudi po Portugalčevem slovesu. Čustveno sta se njuni poti znova združili v lanski sezoni, ko je Mourinhov Real Madrid igral z Drogbajevim Galatasarayem. Mourinhov uvod si lahko v nadaljevanju preberete v celoti.
Prvi objem: "Nekega dne me boš lahko kupil"
Didier Drogba je v moje življenje prišel v peti minuti tekme Lige prvakov na Marseillovem mitskem Velodromu. Nisem se niti dobro usedel, ko je tisti velikan s številko enajst na dresu zadel. Spomnim se, da je gol proslavljal tako, kot bi bil njegov zadnji, že tako napeto vzdušje pa je spremenil v ognjeno kroglo bakel, pesmi in emocij. Gledalci so ponoreli, glasnost je bila nevzdržna. Ob polčasu sem ga našel v tunelu in mu rekel: 'Nimam denarja, da bi te kupil, ampak ali imaš kaj bratrancev v Slonokoščeni obali, ki lahko igrajo tako kot ti?' Sredi te napete tekme se je zasmejal, me objel in mi rekel: 'Nekega dne boš pri klubu, ki me bo lahko kupil.'
Čez šest mesecev sem podpisal za Chelsea. Našel sem super močen klub, s katerim so se želeli vsi pogajati, vsi so želeli biti povezani z njim – in vsi so želeli zanj igrati. Imel sem številne možnosti, jaz pa sem prišel in rekel: 'Želim Didierja Drogbaja.' Dvomi in vprašanja so se začeli porajati pri nekaterih ljudeh: 'Zakaj tega?', 'Zakaj ne tega?', 'Ali si prepričan, da se bo prilagodil?', 'Ali je res tako dober?' Rekel sem: 'Hočem Didierja Drogbaja.' Minilo je nekaj dni, ko sem se z Drogbajem dobil na zasebnem letališču v Londonu. Spet me je objel, tokrat na nepozaben način: objem, ki je pokazal hvaležnost tega moža in čustva, ki jih goji do ljudi, ki mu veliko pomenijo.
Drugi objem: "Boril se bom zate"
Nepopisno. Nato mi je rekel: 'Hvala. Boril se bom zate. Tega ne boš pozabil. Vedno ti bom zvest.' In to je tudi storil. Njegova zvestoba se je kazala skozi njegove vodstvene sposobnosti in pri načinu, na katerega se je vedno spoprijel s težkimi trenutki. Trenutki, ko ni pomembno nič drugega kot to, da si tam za svojega vodjo in kolege. To je bila oseba, za katero sem vedel, da lahko računam nanjo kjerkoli in kadarkoli bi jo potreboval. Ko je bila ekipa pod pritiskom, bi šel nazaj pomagat branilcem. Ko je čutil bolečine, je šel do meja svojih zmožnosti in ni nikoli odnehal. Potem je seveda prišlo tisto, kar je počel najbolje: zabijal je in zabijal. Tisti zadetki so mu prinesli naslove, izjemne nagrade, ampak meni ostajajo neštete zgodbe, ki sva jih delila skupaj.
Finale pokala FA na novem Wembleyju, 2007. Manchester United: zadnja tekma sezone. Veliko ljudi je menilo, da bo to moja zadnja tekma na čelu Chelseaja. Bila je izjemna bitka, nato je Didier zadel v podaljšku. Sodnik je zapiskal za konec tekme in vsi so ponoreli – razen dveh mirnih posameznikov. Stekel sem v slačilnico, da bi poklical ženo. En igralec se je izognil takojšnjemu slavju in mi sledil v tunel. To je bil Didier, ki me je lovil, da bi me objel. Tekme je bilo konec, ampak v njegovih mislih, ko je zapuščal igrišče, je bila le ena stvar: da bi me objel takoj, ko je bilo mogoče. Se je spominjal najinega prvega srečanja? Ali drugega? Ali je mislil, da bo ta objem morda zadnji ...? Našel me je, objela sva se in jokala.
Objem za slovo: "To ni mogoče, to se ne dogaja"
Didier je posebna oseba. In ponovil bi, če lahko: oseba. Lahko bi seveda rekel igralec – in je neverjeten igralec – ampak predvsem njegov vpliv na svet je v tem trenutku kot oseba: kot Afričan, kot cesar Slonokoščene obale, kot oče in sin ter kot prijatelj. Nekateri smo imeli privilegij, da smo ga imeli v naših življenjih. Mesece po koncu svetovnega prvenstva sem zapustil Chelsea. Tako kot prvi dan je sledil tisti enak objem. Nisem mogel govoriti, Didier pa je lahko le rekel: 'To ni mogoče, to no mogoče, to se ne dogaja.' Lahko sem le zbral moč, da sem se obrnil in odkorakal stran.
Morda bi se ta predgovor moral osredotočiti na Didierja kot igralca. Ampak igralca poznajo vsi – vodjo, zbiralca naslovov, dobrodelneža prav tako. Vse to je dosegel s talentom, trudom in skromnostjo. Didier je v mojem življenju kot eden najboljših igralcev, ki sem jih treniral v svoji karieri. Ampak še bolj pomembno je v mojem življenju kot eden najboljših in najbolj nepozabnih prijateljev. Skupaj, jaz in on, z ramo ob rami, ko se boriva za isto stvar? Daleč stran? V različnih klubih? V različnih državah? Ali stara, z Didierjem v pokoju in mano, ki bom treniral v vozičku? Ni pomembno.
Didier. Vedno blizu mojemu srcu.
José Mourinho
