Ime Ivica Perić so si že pred nekaj leti v svojo beležnico zapisali številni trenerji po Sloveniji in tudi izven meja naše države.
Spretni napadalec je svojo kariero začel pri trboveljskem Rudarju, že pri 14-ih letih pa je zadovoljil na preizkušnji pri italijanskem Empoliju, a zaradi objektivnih razlogov ni ostal na Apeninskem polotoku.
"Na preizkušnjo sem potoval s fantom iz Ptuja, on pa se je že na začetku tedna poškodoval. Sam sem treniral do petka, konec tedna pa bi moral zaigrati, toda moj slovenski kolega, katerega oče je priskrbel prevoz, je šel v petek domov. Sam sem želel ostati, toda v družini je padla odločitev, da se naj vrnem tudi jaz. Trenerji Empolija so želeli, da bi ostal, a je vse skupaj nato padlo v vodo," se spominja danes 21-letni napadalec Zagorja. Kot kadet je iz domačih Trbovelj prestopil v istoimenski klub iz Velenja, kjer je podpisal štipenjdijsko pogodbo.
Za velenjske kadete je v prvi sezoni kot vezist zabil 12 golov, na dvojni registraciji pa je dobro igral tudi za trboveljske mladince. Že pred tem je s strani selektorja Miloša Kostića dobil vpoklic v slovensko U15 reprezentanco, za izbrano vrsto je igral tudi v selekcijah U16 in U17.
V svoji drugi kadetski sezoni je nosil kapetanski trak pri Velenjčanih, bil na širšem spisku za domači kadetski Euro 2012, toda nastop na prestižnem turnirju mu je preprečila mononukleoza, ko je v kratkem obdobju spomladanskega dela sezone v le nekaj dneh izgubil devet kilogramov.
Kasneje je zaigral še za reprezentančno selekcijo U18, za katero je zabil dva zadetka. S polnjenjem mreže je nadaljeval tudi v mladinskem klubskem tekmovanju, v katerem je za Rudar Velenje dosegel 12 zadetkov, v zadnjem letu mladinskega staža pa se je vrnil v Trbovlje in istočasno igral za mladince in člane.
Čestitali so mu tudi Trboveljčani
Pri svojih 19 letih je pred svojo prvo člansko sezono naredil prestop, ki ga njegovi someščani niso bili najbolj veseli: podal se je čez hrib, k večnemu rivalu trboveljskega Rudarja - NK Zagorje.
Kluba imata pestro rivalstvo, ki sega v 20. leta 20. stoletja, v zadnjih dveh sezonah pa je Perić za Zagorje odigral štiri derbije in zabeležil dve zmagi in dva poraza.
Zadnji zasavski derbi je bil na sporedu konec maja, Rudar pa je prvič po letu 1991 slavil na dvorišču "proletarcev" (1:2). Perić je imel kljub porazu nekaj razlogov za veselje, saj je zabil edini gol za Zagorje in si z 19 zadetki priboril naslov prvega strelca v 3. SNL - center.
Prepričan, da ga spremlja
Perić je v svoji prvi članski sezoni za Zagorje zabil 15 golov, v letošnji pa je igral na 23 tekmah in vpisal že omenjenih 19 zadetkov, čeprav so "proletarci" na lestvici zasedli šele šesto mesto.
Perić ima za svoje golgeterske predstave prav poseben motiv, tudi z majico namreč po vsakem doseženem golu počasti svojo preminulo mamo. Slednjo je po dolgem boju z rakom izgubil pred petimi leti, spomin nanjo je eden njegovih glavnih motivov na zelenici.
"Med samo tekmo seveda razmišljaš le o igri, ko pa zabijem ... Potem se pogosto spomnim na mamo. V glavi imam predvsem njen nasmeh, ki ga je nosila, kadar sem pri pionirčkih zabil gol. To bo za vedno ostalo z mano. Oče in brat vse gledata bolj v nogometnem smislu, povesta mi to, kar sem storil narobe, mama pa je znala pohvaliti, me umiriti na drugačen način. Prepričan sem, da nekje spremlja, kako mi gre," je vidno ganjen razložil Perić.
Pripravljen na korak naprej
Že druga dobra strelska sezona v članski konkurenci je razumljivo spet vzbudila zanimanje za nekdanjega kadetskega in mladinskega reprezentanta, ki se želi preizkusiti tudi na nivojih, ki so močnejši od 3. SNL. Zanj sta zanimanje že izrazila dva kluba iz 2. SNL, oglasil pa se je tudi klub iz elitne Prve lige.
Vsekakor je mladinski staž Perićeve kariere kazal na bolj bleščečo sceno, kot je 3. SNL, a ne bi bil prvi, ki bi se iz nižjih prebil proti višjim ligam.
Igralci z občutkom za gol, kar Perić gotovo je, so pač vedno iskano blago. In če je žoga dovolj dolgo blizu gola, jo bo Ivica, na kateremkoli nivoju, zatlačil v mrežo. Morda bo njegova kariera nov zagon dobila že v poletnem prestopnem roku.
Bravo Ivica, upam, da napreduješ in nekoč zaigraš v najboljših klubih in reprezentanci.