José Mourinho odhaja. Izmed številnih trenerskih zamenjav, ki jim bomo priča na najvišjem nogometnem nivoju v poletnem prestopnem roku, bo prav Portugalčev odhod iz Madrida dvignil največ prahu. Pravzaprav ga je že dvignil. Čas za objektivnejše analize pa šele prihaja. Sam se ne morem strinjati z bralci madridske Marce, ki so Mourinhevo triletno udejstvovanje na klopi Los Blancos večinsko označili za popolno katastrofo.
Vsak navijač Reala je poraz proti mestnemu tekmecu Atléticu v finalu Cope del Rey težko požrl. Ne le zaradi vseh zgrešenih priložnosti, treh zadetih vratnic ali kakšnega posebnega sovraštva do tekmeca. Atlético je v preteklih 14 letih (gotovo veste, da Atleti v tem obdobju Reala niso premagali niti na eni tekmi) odigral veliko tekem, v katerih bi si zaslužil zmago v dvoboju s someščani, pa je ni dočakal. Tokrat so mu nogometni bogovi pač nekaj vrnili. To nismo videli prvič, pa gotovo tudi ne zadnjič. Kar najbolj skeli, je način, na kakršnega je kraljevi klub izgubil in razlogi za poraz.
Človek, za katerega je konflikt način življenja
Vsak, ki je bil kdaj član nogometnega, pa tudi kakšnega drugega športnega kolektiva, dobro ve, da porazi v veliki večini še zdaleč niso posledica ene ali dveh slučajnih individualnih napak ali osamljenega padca koncentracije. To ne pride kar samo od sebe. Ko pa na eni sami tekmi vrhunski igralci nanizajo več individualnih napak (v to kategorijo lahko mirno prištejemo tudi nespameten rdeči karton Cristiana), je jasno, da je nekaj narobe s psihičnim stanjem ekipe. In za to stanje je največji krivec gotovo Mourinho.
Ni treba biti vrhunski psiholog, da ugotoviš, da so kontinuiran spor z Ikerjem Casillasom, "kaznovanje" Pepeja, turbulenten odnos z nogometaši, navijači, mediji in vodstvom kluba ter nasploh konfliktno ozračje v klubu končno terjali svoj davek. In to na tekmi, ki je pomenila veliko. Ne bom se spuščal v to, ali bi moral namesto Albiola zaigrati Pepe, ali bi moral braniti Casillas, ali bi moral Özil igrati na sredini namesto Modrića, ne pa na desni strani ... Za kaj takega nimam dovolj strokovnih kompetenc. Zagotovo pa vem, da Real še zdaleč ni izgledal tako, kot bi moral. Ne preveč blesteča sezona je dobila slab konec. A Mourinha nikakor ne smemo soditi le glede na zaključek njegove avanture na stadionu Santiago Bernabéu, saj je le do konca trmasto vztrajal pri svojem načinu dela.
V svoji prvi sezoni je Mou osvojil španski pokal, po tem ko je v finalu na Mestalli ugnal Barcelono. Leto kasneje je s 100 točkami osvojil La Ligo, ob tem je Real zabil 120 golov. V Ligi prvakov je storil očiten korak naprej v primerjavi s predhodniki, serijsko izpadanje v osmini finala je zamenjalo trikratno slovo v polfinalu. Najvišjega cilja, mitske Décime, pa mu ni uspelo osvojiti. Iz tekmovalnega vidika sicer ne izjemni rezultati, a gotovo ne slabi. Sploh, če upoštevamo, da je v Španiji nasproti stala Barcelona, ki ima v trenutni generaciji verjetno eno najboljših nogometnih ekip vseh časov.
"Zaprt" način igre dvigoval prah
Mnogi so se obregnili tudi ob Mourinhevo taktično usmeritev, pri nas se je slišal tudi vzdevek "Bunkerinho". Vse to, ker naj bi Real igral preveč zaprto, vsaj proti močnejšim ekipam, namesto da bi vsem tekmecem skušal vsiliti svoj ritem igre.
Morda bi bilo za navijače res bolj pomirjajoče spremljati tekme, če bi imeli Los Blancos dominantno prednost v posesti žoge, toda nogomet se ne igra le na način, kot ga igra Barcelona. Kateremu navijaču Reala ni zaigralo srce, ko so Madridčani osvojili žogo na sredini terena, ko se je po enem krilu izstrelil Cristiano, po drugem Di María, ko so dve ali tri neverjetne podaje v globino pripeljale do čiste priložnosti ... Že samo CR7 je bil zaslužen za toliko trenutkov individualne brilijantnosti, da bo težko kdo rekel, da ga kakšno srečanje Reala ni navdušilo.
Kdor trdi, da način igre Reala ni bil atraktiven, ima res neverjetne estetske zahteve glede nogometne igre. Dovolj je že, da si pogledate nekaj zadetkov Madridčanov iz zadnjih treh sezon. In če še tako zahtevni nogometni sladokusci ne najdejo v tem nekaj, kar je občudovanja vredno, potem res redko katera tekma zadosti visokim standardom takšnih navdušencev. Ob tem pa mi v račun ne gre niti dejstvo, da je 120 golov v prvenstvu dosegla ekipa, ki je igrala "zaprto" ... Bi Real lahko igral drugače, glede na kvaliteto njegovih nogometašev? Seveda. Toda Mourinho je vztrajal pri svojem modelu, ki je dajal rezultate, ekipa je dosegala zastavljene cilje, zalomilo pa se ji je na
koncu, v najbolj pomembnem trenutku.
Za njim je vedno ostalo pogorišče
Če se ozremo v prihodnost, jo bo Real najbrž odnesel bolje kot ostali bivši Mourinhevi klubi po Portugalčevem odhodu. Trener iz Setúbala pač deluje na način, da iz moštva iztisne maksimum, kakšno bo stanje ekipe po njegovem odhodu, ga ne zanima. Ne zanima ga niti ustvarjanje nogometašev za prihodnost, saj njegove ambicije niso takšne, da bi pri enem klubu ostal vrsto let. V tej luči si je treba tudi razlagati prestop Michaela Essiena. Mourinho ni hotel čakati, da bi kdo iz Cantere "zrasel" v rutiniranega nogometaša, raje je vzel preverjeno kvaliteto. Ker je želel zmagati takoj, ne čez pet let. Če pogledamo Porto, Chelsea in Inter, so vsi trije kolektivi po Moujevem odhodu precej padli v svojih predstavah. Pri Realu se to najbrž ne bo zgodilo, vsaj ne na tako opazen način. Razlogov za to je več.
Madridski nogometaši so kljub sporom večinoma ostali enotni, niso se razdelili na klane. Skupni sovražnik v zadnjih mesecih je bil Mourinho. Prav on je bil element povezovanja, hote ali nehote. Ob tem je Realova ekipa še dokaj mlada in še vedno lačna uspeha, vsaj na evropskem prizorišču. Vse to govori v prid temu, da kljub spremembam, ki jih prinese menjava trenerja, v Madridu ne bo nastalo pogorišče.
Vedeli so, kaj bodo dobili
Ko vse skupaj seštejemo in ko se glave malce ohladijo je čas tudi za malce bolj trezen pogled nazaj. Po mojem mnenju (s katerim se trenutno gotovo ne bi strinjala velika večina Realovih navijačev v Španiji) bi Mourinho ob naslednjem obisku Bernabéua, ko bo prišel kot nasprotnik, moral dobiti aplavz. Madrid je vedel, kaj bo dobil, ko ga je podpisal. Dobil je človeka z velikanskim egom, ki ekipo pritiska do maksimuma, ki ga prihodnost moštva ne zanima, ki je pripravljen prestopiti vse meje dobrega okusa, da si zagotovi še tako majhno psihološko prednost. Florentino Pérez je vedel, kakšen je Mou. Tudi navijači so vedeli. Sedaj pa naj bi bil njegov "modus operandi" popolnoma zgrešen ...
Za konec bom dejal le: "Hvala, Mou!". Hvala za spektakularne protinapade, za trenutke nekontroliranega slavja in razočaranosti. Hvala za vse lepe trenutke. Hvala za tisto "tuneladoro" Cristiana po predložku Di Maríe v finalu Cope del Rey leta 2011. Hvala za državni naslov v lanski sezoni, hvala za tisto tako težko pričakovano zmago na Camp Nouu v direktnem obračunu za prvenstveno krono. Hvala za trimestno število točk v La Ligi, za to, da navijaču Reala ni več treba poslušati nenehnih zbadljivk navijačev Barcelone in jih lahko glede na zadnje tekme nekaj izusti tudi sam. Hvala za to, da je Real spet dobil nazaj nekaj izgubljenega prestiža. Hvala za sanje, ki so se sicer trikrat končale v polfinalu, a so bile lepe, dokler so trajale. Hvala za vse lepe trenutke, a žal si enostavno moral si oditi. Real bo močan tudi brez tebe. Še močnejši.*
Ostane torej reči le še: Gracias Mou ... e Hala Madrid!**
Opombe:
* - Komentar izraža osebno mnenje avtorja.
** - (šp.) Hvala Mou ... in gremo Madrid!
Preden blebečeš neumnosti, si poglej kaj piše nad naslovom..... vidiš? KOMENTAR piše nesposobnež. Prispevek je vrhunski. Če bi bili vsi taki bi ljudje samo še yurnal24.si brali
OK. Lepo napisan članek... recimo. Ampak članki se pišejo objektivno. Mene kot bralca ne zanima kako se teb (novinarju) zdi določena stvar. Z letala se vidi da si strasten navijač Real Madrida. Napisati članek subjektivno ni profesionalno. Pa naj gre… ...prikaži več za Real in Barcelono v nogometu, Olimpijo v košarki, Olimpijo v hokeju ali Sebastiana Vettla v formuli 1.