Slovenija je v času olimpijskih iger dihala s športniki v Riu. Na koncu so največ slave pobrali štirje dobitniki odličij: zlata judoistka Tina Trstenjak, njena bronasta kolegica Anamari Velenšek, srebrni jadralec Vasilij Žbogar in srebrni kajakaš Peter Kauzer.
- Slovenci obsedeli pred televizorji
- Druge najuspešnejše za Slovenijo
- OKS podelil čeke slovenskim junakom
Politiki, športni funkcionarji, sokrajani, mediji in sponzorji so v dneh in tednih po igrah oblegali omenjene športnike. Zanimalo nas je, kako se dobitniki olimpijskih kolajn spoprijemajo z intezivnejšo pozornostjo in novimi poslovnimi priložnostmi.
Vasilij Žbogar: Nimam prostih rok
Izolan Vasilij Žbogar je na začetku oktobra praznoval svoj 41. rojstni dan. Po bronu v Atenah leta 2004 in srebru v Pekingu leta 2008 (obe medalji je dosegel v razredu laser) je v Riu v razredu finn še drugič posegel tik pod vrh, s tem pa sklenil svojo olimpijsko kariero na najlepši možni način.
"Prva medalja je bila vendarle najtežja, saj si po mojem nihče ni mislil, da bo imela Slovenija v jadranju kdaj olimpijsko medaljo. Vendar pa je bilo sedaj povsem drugače kot prej in sicer iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da sem menjal razred. Drugi pa ta, da je bilo letos veliko psihološkega pritiska, ki ga prej ni bilo. Vsi so potiho govorili o moji kolajni, bil sem zastavonoša ...," je olimpijske dosežke med seboj primerjal Žbogar. "Sam sem vedel, da bo zelo težko. Fizično se nisem več mogel kosati z deset in več let mlajšimi tekmeci. Poleg tega je bilo treba sedaj, ko sem starejši, bolj paziti, da se ne pretreniram. Nisem smel dva ali tri dni preveč trenirati, saj bi imelo to posledice na telesu in bi se precej težje vrnil v normalen ritem. Pred leti teh težav nisem imel. A želel sem se od olimpijskih iger posloviti na vrhuncu, da bi moja kariera dobila pravi zaključek."
V dneh in tednih po igrah so se vrstili sprejemi, čestitke so deževale z vseh strani. Član jadralnega kluba Burja pravi, da mu tovrstne aktivnosti niso v breme in da povsem razume tudi intenzivnost medijskega poročanja o vseh aspektih življenja vidnih olimpijcev.
"Absolutno se odzovem vabilom, če le čas dopušča. Biti na sprejemu pri denimo predsedniku republike je velika čast. Bil sem na ogromno sprejemih, udeležil sem se številnih dobrodelnih dogodkov. Vsega je bilo zelo veliko, a ni mi težko in zdaj je vse skupaj vendarle precej lažje, kot v preteklosti. Sedaj imam celo piarovko, ki mi ureja veliko stvari glede stikov z javnostjo. Zavedam se, da je stik z mediji in javnostjo pomemben, od tega so odvisne tudi sponzorske pogodbe, javna podoba in ostalo. Vsak dan si dopoldne vzamem dve uri, če želi kdo od medijev osebno stopiti v stik z mano. Nekaterim medijem, ki bolj podrobno spremljajo jadranje in mojo kariero in ki so mi tudi v težkih časih stali ob strani, sem vedno na voljo," je svoj pogled obrazložil Primorec.
Z medaljo pridejo tudi poslovne priložnosti. Žbogar je sicer že vrsto let prepoznavno ime v slovenski javnosti in zato ima sklenjene dolgoročne pogodbe s sponzorji, kar pa seveda pomeni, da nima prostih rok pri izbiri novih poslovnih partnerjev.
"Imam osebne sponzorje, s katerimi imam sklenjene štiriletne pogodbe. Z nekaterimi se mi pogodba izteče ob koncu letošnjega leta. Absolutno nimam prostih rok pri izbiri, s kom bom sodeloval. Moji osebni sponzorji mi, kar je povsem razumljivo, ne dopuščajo, da bi promoviral konkurenčne znamke. Moj sponzor je denimo Audi in ko so me iz Renaulta poklicali in vprašali, ali bi vozil formulo 1, mi pri Audiju niso dali dovoljenja za to. A to seveda povsem razumem, to je posel, morajo zaščititi svoje interese," je pojasnil Žbogar.
"Za naslednji pokal Amerike sem prepozen, da bi igral vidno vlogo v ekipi. Morda leta 2018, če se bom odločil v tej smeri. Pravzaprav me zelo vleče v trenerske vode. In to iz preprostega razloga, ker sem sam v dolgih letih na svoji koži okusil ogromno napak in tudi ogromno dobrih stvari. Torej v smislu, da prenesem svoje izkušnje na mlajše. Še naprej bomo intenzivno delali tudi na projektu Esimit Europa. Prišel sem do trenutka, ko si lahko privoščim tudi kakšno leto, ki bi ga preživel z družino. Dal sem si čas do novega leta, da temeljito premislim o prihodnosti," je zaključil Primorec.
Tina Trstenjak: S poslovnimi stvarmi nisem preveč obremenjena
"Ko osvojiš olimpijsko medaljo pozabiš na vse težke trenutke," je začela Celjanka, ki je takoj po igrah dopolnila 26 let. "Če nekaj delaš z veseljem, to sploh ni odrekanje, ampak neka pot, za katero si se odločil. Sprejemov in podobnega je bilo ogromno. Na vse skupaj se navadiš, vzajemno z olimpijsko medaljo pride tudi večja medijska pozornost."
Po zlati medalji so na njena vrata, ali bolje rečeno na vrata njenega trenerja Fabjana, potrkali predstavniki številnih podjetij, ki bi Trstenjakovo želeli za obraz svoje znamke. Judoistka se z izbiranjem poslovnih partnerjev ne ukvarja.
"Vse to mi ureja moj trener Marjan Fabjan, ki je hkrati tudi moj manager. On tudi usklajuje moje treninge z vsemi poslovnimi stvarmi, tako, da nisem preveč obremenjena," je razkrila športnica, ki je stopila v čevlje Urške Žolnir.
Glede načrtov za prihodnost je Trstenjakova še malce skrivnostna, s strokovnim štabom namreč še ni dokončno zastavila sporeda tekmovanj za naslednje leto. Poleg tega se zaveda, da bodo tekmice sedaj še bolj lačne njenega skalpa.
"Letos se želim preizkusiti še na najmočnejšem svetovnem turnirju, to je Grand Slam v japonskem Tokiu, za naslednje turnirje pa se s trenerjem Marjanom Fabjanom še nisva dogovorila. Vsekakor bo sedaj težje, ker me bo vsaka tekmovalka skušala premagati in tekmice ne bodo zaradi tega, ker sem olimpijska prvakinja, nič previdnejše," je zaključila zlata Celjanka.
