Najbolj grozljiva izpoved doslej: "Prosila sem, naj me pustijo umreti"

Gorana Tabak je v pogovoru za Slobodno Dalmacijo opisala podrobnosti najhujše bitke njenega življenja. Dramo, ki se je začela 11. marca, je preživljala v zasebni bolnišnici v Madridu, kjer s soprogom živita že več kot dve desetletji. Čeprav sploh ni vedela, kjer se je okužila s COVID-19, bi jo bolezen kmalu stala življenja.

"Dobila sem vročino 37,5, ki je nato nenadoma poskočila na 39 in nato na 41 stopinj. V bolnici so mi sprva svetovali, naj ne hodim, vendar me je Žan, ki se je vrnil s Poljske, kjer dela kot trener, 18. marca odpeljal k dežurnemu zdravniku," je za SD povedala Tabakova.

"Vedela sem, da bom morala ostati, vendar si niti v sanjah nisem predstavljala, kar je sledilo. V bolnico so me sprejeli 22. marca. Naslednji dan je bilo moje stanje boljše, a to ni trajalo dolgo. Tri ali štiri ure zatem spet nisem mogla dihati. Občutek je bil, kot da v pljuča ne bi dobivala zraka, zato so me intubirali," je pojasnila.

Družina in prijatelji so zaskrbljeni spremljali njeno stanje, ki je iz ure v uro slabšalo. "Ne da bi vedela, sem jim poslala sporočilo, da se ne bom izvlekla iz tega. To je zadnje, kar sem napisala v telefon, vendar sem to izvedela šele po odpustu iz bolnišnice. Ne vem, kdaj se je to zgodilo."

Epa

Naslednjih 16 dni je preživela v umetni komi, medicinsko osebje pa je vseskozi nadzorovalo stanje njenih pljuč. "Pljuča so bila povsem bela, zato se na RTG posnetku ni videlo krvnega strdtka. Najhujša nočna mora so bila bujenja. To je bilo izredno dramatično. V vratu sem imela glavno cevko za dovod infuzije, v katero jih je bilo priključenih še pet. Dve takšni cevki sem imela tudi v roki. Cevke za dovajanje hrane in kisika sem imela po celem telesu. Bilo je grozno."

Najhujši trenutek je prišel 28. marca. "Takrat so Žanu rekli, da se bojijo, da morda ne bom preživela. Ko nisem več mogla dihati, so me obrnili na prsni koš, vendar sem zaradi zdravil začela otekati. Nekaj časa sem ležala na trebuhu, malo na hrbtu in na boku. To se je ponavljalo v nedogled."

"Vem, da sem izgubila zavest in da so me poskušali prebuditi. Bila se v polspanju. Spominjam se, da je okoli postelje tekalo deset oseb. Poskušali so me oživeti. Slišala sem krike 'izgubljamo jo' in 'bori se za življenje'. To so bili moji angeli varuhi, ki so me obudili od mrtvih. Ko niso več vedeli, kaj storiti, so mi v grlo naredili luknjo. Tako so mi lahko locirali strdek, ki ga na rentgenu niso videtli. Nemudoma so me operirali, vendar ne vem, kdaj se je to zgodilo. Vem samo to, da mi je bilo takoj bolje," je pojasnila Tabakova.

Epa

Povedala je, da še vedno ne ve, kje se okužila in da nikoli v življenju ni imela nobenih resnih zdravstvenih težav. Ko se je naposled prebudila, je bila povsem nepokretna, premikala je lahko samo dva prsta na desni roki. Tudi govoriti ni mogla. Takrat si je želela, da bi jo zdravniki odklopili z aparatov. "Želela sem umreti, saj ne bi mogla sprejeti, da ostanem v takšnem vegetativnem stanju," je povedala.

Zdravniki so jo pomirili, da se bo njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Naslednjih deset dni so jo večkrat poskušali odklopiti od kisika, vendar se njeno telo ni odzivalo. Živela je v neprestanem strahu za življenje. Zaradi pomanjkanja specializantov so za njo skrbeli tudi dravniki z drugih strokovnih področij, med njimi celo ortoped. V bolnišnici je izgubila 23 kilogramov.

Po 26 dneh na intenzivni negi so jo odklopili z aparatov in jo preselili na drug oddelek. Še naprej je bila pod 24-urnim nadzorom. "Dobila sem najboljšo zdravniško oskrbo," je dejala.

Stanje se je iz dneva v dan izboljševalo, tako da je 24. aprila zapustila bolnišnico. "To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju," je povedala in dodala: "Upam, da nikogar več ne slišim reči, da je koronavirus samo malo težji prehlad. Umirajo tudi tisti, ki so stari med 30 in 40 let. V Španiji jih je na pretek. Na srečo sem ostala živa, prelisičila sem smrt," je sklenila.