Kam bi lahko posegla slovenska reprezentanca – če ne bo hujših poškodb?
Poškodbe so del nogometa. S tem moraš živeti. Vsak mora biti nadomestljiv. Tu se pojavljajo razlike med velikimi in majhnimi reprezentancami. Zaplesti se utegne, ko bo moral selektor klicati igralce iz slovenske lige, ki v tem trenutku ni na strašno visoki ravni. Fantje se morajo sami dvigniti v igri tako, da od sebe ne bodo dali sto, ampak 150 odstotkov. Vsak človek je tega sposoben. Velikih težav ne pričakujem.
Marko SimeunovićKot igralec imaš popolnoma drugačen pogled na dogajanje. Nimaš pojma, kaj se dogaja na tribunah – navdušenje, žalost, evforija ... Zdaj spoznavam nogomet s te plati. Zdaj sem gledalec, ki ima ogromno izkušenj.
Se je Slovenija sposobna prebiti iz skupine?
Pričakujem napredovanje, kar bi bil vrhunski rezultat. Ostalo bo odvisno tudi od sreče.
Bili ste odličen vratar, v tem trenutku ima Slovenija serijo izvrstnih čuvajev mreže (Handanović, Koprivec, Belec, Oblak …).
Ne bi se strinjal. Delo ni na vrhunski ravni, kar lahko povem iz lastnih izkušenj. O Handanoviću je nesmiselno izgubljati besede, spada v vrh svetovnih vratarjev. Marsikaj ima prirojeno, odhod v tujino pa je pomenil nadgraditev. V tujini trenerji vratarjev spremljajo sodobne tokove, trende. Nihče ni vseved. Tu je pri nas težava. Znanje iz preteklosti ti ne pomaga. Stvari moraš spremljati, tega pa pri nas ni. Ne pošiljamo trenerjev na izobraževanja, kar je povezano tudi s financami. Z dobrimi strokovnjaki v tujini nadgradijo talent. Lahko smo ponosni, da smo spravili nogomet tako visoko, da so se menedžerji začeli zanimati za slovenske fante.
Torej je glavni problem izobraževanje trenerjev?
Ni krivda pri trenerjih. Klubi nimajo denarja, trenerji nimajo bajnih zaslužkov, to je zanje pogosto priložnostno delo. Ustvarja se začaran krog, ki fantom le škoduje. To je kruta realnost. Vsekakor pa veliko pomeni, da so trenerji vratarjev sami branili. V določenih krogih se najde trener, ki ni bil sam vratar. To je najslabša izbira.
Marko Simeunović
Nekaj let se nisem zavedel, kaj smo ustvarili. Zdaj sem presrečen, da sem iz tako majhne države sploh lahko sodeloval na SP. Vse te zgodbe, ki so se dogajale … Velikokrat si rečem, da sem priplezal na Mount Everest in se nato navsezadnje vrgel dol. Trdim, da smo imeli vzdušje in ekipo, ki bi lahko napredovala iz skupine. Usoda je hotela, da se je zgodilo, kar se je. S svetovnega dogodka smo šli sklonjenih glav in polni razočaranja. Vsekakor imam mešane občutke, to ni bilo to.
Torej ste prepričani, da bi – če ne bi bilo spora – Slovenija napredovala?
S Paragvajem smo vodili 2:0, igrali z lahkoto. Nato je prišlo do padca. Zakaj? Popolna dekoncentracija zaradi vseh dogodkov: neprespane noči, razmišljanje, glava je bila nekje drugje. Tudi JAR je bila premagljiva. Drugo mesto bi lahko bilo rezervirano za nas. Manjkali so slovenski navijači. Vemo, kaj se je dogajalo v Amsterdamu. Na vsakem koraku so bili naši navijači. Ko si prišel na stadion, je bila norija na vrhuncu. To je bil raj na svetu. Šlo je za drugačen pristop in rezultate, to je manjkalo v Koreji. Trdim, da če bi bilo SP v Nemčiji, do teh dogodkov ne bi prišlo. Ni bilo navijačev, ki ti dvignejo adrenalin in moralo.
