Na startu letošnje dirke je pet nekdanjih zmagovalcev. Helio Castroneves bo dirkal za svojo četrto zmago. Dario Franchitti brani zmago in naskakuje tretji pokal Borga Warnerja. Presenetiti bosta skušala Graham Rahal, sin zmagovalca izpred 25 let Bobbyja Rahala, in Marco Andretti, vnuk zmagovalca iz leta 1969 Maria Andrettija. Še večje presenečenje, morda kar ena od čudežnih pravljic te dirke, pa bi bilo, če uspe Alexu Taglianiju. Startal bo s pole positiona, pa letos sploh nima rednega sedeža v seriji IndyCar.
Največji dirkaški spektakel, kot ga imenujejo Američani, se bo v Indianapolisu to nedeljo zgodil petindevetdesetič. A šlo bo za 100-letnico te dirke, potem ko je bila na leta 1909 s kamnitimi kockami položenem ovalu prva dirka že leta 1911. Prvi Indy 500 je dobil Ray Harroun, v 50. letih je dvakrat zmagal ameriški Srb Bill Vukovich, s štirimi zmagami so najuspešnejši A. J. Foyt, Al Unser in Rick Mears, od neameriških dirkačev pa Brazilec Helio Castroneves. Za požirek zmagovalnega mleka so se z legendami formule Indy borili tudi bolj sloviti dirkači formule 1: Graham Hill, Jim Clark, Jackie Stewart, Nigel Mansell in Emerson Fittipaldi. Redki so zmagali 500 milj Indianapolisa in prvenstvo formule 1 – zadnji med njimi Jacques Villeneuve, ki pa mu ni uspelo dobiti najbolj prestižne dirke v formuli 1 (VN Monaka), ki se v zadnjih sezonah vozi na isti konec tedna kot Indy 500.
Monako ima Šampanjec, Indianapolis mleko. Prvi ima jahte, drugi prikolice. V Monte Carlu se je kaviar in krekerje, na Brickyardu burgerje in pije pivo. V Monaku se dirka po ozkih in zavitih ulicah, v Indyju na širokem ovalu tudi do 400 kilometrov na uro. Pred 300 tisoč gledalci na kraju dogajanja bo to nedeljo 33 dirkačev dirkalo na objektu, ki je tako velik, da bi vanj lahko stlačili stadiona Wembley in Rose Bowl, rimski Kolosej in Vatikan. "Vsi vejo, kaj je Monako in vsi vejo, kaj je Indianapolis. Slednji ni običajna dirka. To je zelo hitra in zelo nevarna dirka," po zmagovalec Indyja 1998, Eddie Cheever Jr. "Ti dve dirki povesta veliko o evropski in naši kulturi. V Evropi ne razumejo, zakaj bi tri ure in pol nekdo želel dirkati s polnim plinom, mi pa težko razumemo, zakaj bi si želel voziti po malem mestecu ob morju. To sta dve različni dirki in obe občudovani po vsem svetu."
Povprečna hitrost na prvem Indyju 500 je bila 120 km/h. Takrat je zmagovalec dobil 14.250 ameriških dolarjev, lani jih je 2,75 milijona.
Indy 500 ima bogato zgodovino, prihodnost pa bi bila lahko v znamenju žensk. Če so dirkačice za formulo 1 še naprej nekaj nepredstavljivega, temu v Ameriki že dolgo ni več tako (prva je v Indianapolisu nastopila leta 1977 – Janet Guthrie). Letos bodo na Indyju 500 nastopile štiri: Američanka Danica Patrick, imenovana kraljica Brickyarda, Švicarka Simona de Silvestro (na treningu si je grdo opekla dlani), Britanka Pippa Mann in Brazilka Ana Beatriz. Dirkačica Indianapolisa še ni osvojila, še najbližje je bila leta 2009 Patrickova na tretjem mestu, da bi se to zgodilo letos, je malo verjetno, saj so vse ob koncu startne vrste. "Jasno je, da bo nekega dne zmagala ženska," je odločena Mannova, ki bo to nedeljo debitirala, lani pa je dobila eno dirko v seriji IndyLights. "Potrebuje le pravi dirkalnik. Fantastično bo, ko se bo to zgodilo. Ne vem pa, če bo to že letos."
