Razmišljanje Marka Miliča:
Ker je bilo košarkarskih analiz že preveč od medijev do šankov, bi povedal nekaj drugega. Pred prvenstvom, ko sem v reklamnih kampanjah videval napise junaki, sem imel nad tem vzdevkom malo mešane občutke, saj si je samo par fantov z dosedanjimi dosežki v svojih karierah zaslužilo ta naziv. Ampak gremo po vrsti …
Zadnja leta, ko se po napornih sezonah iz tujine vračam domov v Slovenijo in čez poletja pričakujem neobremenjena druženja s prijatelji in znanci, opažam, da se je vse preveč razpasel negativizem, padla je medsebojna povezanost in kar težko je zaslediti pozitivno informacijo v medijih. Nekaznovani lumpi, potenciranje političnih zdrah in slabe življenjske razmere za malega delovnega človeka. To prvenstvo je pokazalo, da temu vseeno ni tako. Ko je vse to vodilo v družbo, kakršna nismo in nočemo biti, so se pojavili oni. Po napornih sezonah v tujini so se zastonj odrekli dvomesečnim počitnicam in dali sebe na razpolago višjemu skupnemu dobremu. Ta njihov impulz se je prenesel na prostovoljce prvenstva, prijavilo se jih je več kot 2.500, pa čeprav jih je bilo potrebnih pol manj. Še mojster ti na hiši zaračuna, če ti kaj ‘poštema’ v 20 minutah, prostovoljci pa so si vzeli 14 dni neplačanega dopusta za našo stvar. Borbene igre, petje slovenske himne v objemu soigralcev ob polni dvorani naših navijačev, ki jih čutiš kot del velike družine, in borba na terenu do zadnjega atoma moči je neprecenljivo.
Naši fantje so na prvenstvu doživeli veliko lepih in tudi težkih trenutkov. Od sebe so dali maksimum in v katerokoli ogledalo se lahko pogledajo z dvignjeno glavo. Stvar, ki je največ vredna, pa je zapuščina zunaj igrišča. Povezati narod, vdahniti upanje, da nismo sami, ampak skupaj, pa naj nas mediji še tako prepričujejo, ker se negativne zgodbe pač dobro prodajajo, zdaj z nasmeškom na obrazu vemo, da ni tako. Ker fotografija pove več kot vse besede skupaj, dodajam tole, ki je bila objavljena v Guardianu kot fotografija tedna … To smo mi, to smo Slovenci! Zaradi tega si naši zaslužijo nov vzdevek, ki ga izgovarjam s ponosom: Junaki!
