Z. Dragić: "Brat mi je priporočil Krko!"

Kaj pričakujete od ekipe Krke v letošnji sezoni in prvih tekem?
Moramo dati vse od sebe, vsaka tekma bo preizkušnja zase. Seveda si želimo zmagovati pred domačimi gledalci.

Letos poleti ste imeli priprave z reprezentanco, na SP v Turčijo pa niste odpotovali. Dolgo časa se tudi ni vedelo, ali bo med vašim nekdanjim klubom, Geoplinom Slovanom, in Krko prišlo do dogovora glede prestopa. Vam je to predstavljalo stres v pripravljalnem obdobju?
Kondicijsko sem bil dobro pripravljen, v času priprav z reprezentanco pritiskov nisem čutil. Priznam pa, da sem potem, ko sem začel trenirati s Krko, čutil nemir in da je bilo psihološko kar naporno, ker sem veliko razmišljal o tem. Toda zdaj je zadeva rešena, vesel sem, da sta se kluba uspela dogovoriti, in zdaj se osredotočam na sezono, ki je pred nami.

Po pripravljalni tekmi s Partizanom sredi septembra ste dejali, da si želite v Krko, čeprav ste imeli ponudbo tudi iz Uniona Olimpije. Kaj je bilo odločilnega pomena, da ste za nadaljevanje svoje kariere izbrali novomeški klub?
Predvsem zato, ker gre za organiziran klub. K odločitvi je pripomogel tudi trener Aleksandar Džikić, ki med drugim daje velik pomen individualnemu delu z mladimi igralci.

Vas nič ne motijo očitki nekaterih, da v Krki ne boste dovolj napredovali in da bi bil prestop v Olimpijo boljša izbira?
V karieri je tako, da kdaj narediš tudi napako, a se iz nje tudi kaj naučiš. Jaz sem se odločil za potezo, za katero menim, da je dobra, in nikakor ne gre za nepremišljeno odločitev. Trudil se bom biti boljši. Kar zadeva pisanje po forumih ali mnenje ljudi, ki košarko spremljajo, pa moram reči, da se na to ne oziram. Verjamem vase in v to, da se bo odločitev, da sem postal član Krke, na igrišču izkazala za pravilno. O svojem prestopu h Krki sem se posvetoval tudi z družino, veliko je k moji odločitvi pripomogel brat Goran, ki je pod taktirko Aleksandra Džikića že treniral.

Vam je dal starejši brat, ki je zdaj znova v Ameriki, kakšen poseben nasvet pred novo sezono?
Vsakič znova, ko se slišiva prek Skypa, izpostavlja pomen treningov, vaje, vztrajnosti. Spodbuja me, tudi sam vem, da le to sčasoma prinese tudi rezultate in napredek. Je pa Goran zame vsekakor dodatna motivacija, ker pač igra v NBA in se tudi sam nekoč želim preizkusiti čez lužo.

Kako ste se navadili na življenje v dolenjski prestolnici?
Dobro se počutim. Mesto je res manjše, a prisrčno. Stanujem na obrobju mesta, a je vse zelo blizu. Vem pa, da je publika na tekmah zahtevna, a hkrati zvesta svojemu klubu. To sem občutil že v dresu Slovana, ko smo igrali proti Krki v dvorani Leona Štuklja.

Kako preživljate proste trenutke izven košarkarskih igrišč?
Ko imam prost dan, si rad privoščim dolg spanec, ki se zavleče tudi do poldneva. Sicer pa se rad družim s prijatelji, igram igrice (playstation), poslušam glasbo. Na igrišču sem povsem predan košarki, drugače pa se rad hecam, družim s sproščenimi ljudmi. Tak sem tudi sam.

Ste med mlajšimi igralci v dresu Krke, kako se to odraža v odnosu s soigralci in trenerjem?
Lepo sem se vklopil v ekipo, sam pa se ne čutim posebej mladega, saj menim, da precej zrelo razmišljam in grem tudi na vsak trening ali tekmo resno in odgovorno. Prav mi pride kakšen nasvet bolj izkušenega igralca, zelo pa spoštujem tudi avtoriteto trenerja Aleksandra Džikića in to, kako ravna z vsakim posameznim igralcem.