Matjaž Smodiš si želi nadaljevanja svoje kariere v novomeški Krki, in sicer na takšen ali drugačen način, kar verjetno pomeni, da bi bil košarkar pripravljen sprejeti tudi kakšno funkcijo znotraj kluba. V zadnji letih je imel veliko težav s poškodbami, tudi v zadnji sezoni pri hrvaški Cedeviti, zato je igralska pot zanj po vsej verjetnosti končana. A Smodiš ne izključuje možnosti, da bi se še naprej aktivno udejstvoval v košarki. V tem trenutku kontakta s svojo nekdanjo ekipo, ki jo je zapustil leta 2000, še ni vzpostavil.
Kako je z nadaljevanjem vaše kariere?
Nič še ni stoodstotnega. Ko se družim z mladimi košarkarji, gledam tekme in se odločam, kako in kaj; vidim, da še vedno obstaja velika želja za nadaljevanjem športne kariere. Morda ravno zato, ker so vsi tako prepričani, da nekaj vedo. Izjave, da sem že končal, mi dajejo dodatno spodbudo. Res je, da je moje fizično stanje zelo slabo, da so bila zadnja leta prava agonija. Po operaciji hrbta se je vse skupaj le še poslabševalo. Gre za vsakodnevni boj s samim sabo, in ko igranje postane trpljenje, je normalno, da razmišljaš o koncu športne poti. Verjetno to tudi je konec kariere, a želja obstaja. Kje in kako, še ne vem. Nihče me ne kliče, nimam nikakršnih stikov, vendar si zelo želim, da bi tako ali drugače kariero končal v Krki. Za zdaj z Novomeščani tudi nimam nobenega stika. Verjamem, da se bo to zgodilo pred začetkom sezone ali potem.
Nanjo sem zelo ponosen. Nikoli si nisem mislil, da bom tako uspešen, da si bom s tem zagotovil eksistenco in že zdaj neko mirno življenje. Bila je pravljica, čeprav bi lahko zmagali kakšno tekmo več.
Ali trenutno trenirate?
Treba se bo malce pripraviti. Počitnice so bile kar vesele, res sem se sprostil. Verjetno bo tako ostalo do začetka šolskega leta, nato pa se bo nekako treba znova aktivirati. Trenutno pa resnično pavziram, predvsem mentalno.
Je bilo to prej pravzaprav poziv za Krko?
To si lahko interpretirate, kakor želite.
Dejali ste na takšen ali drugačen način.
Tako je. Če me bo kdo želel decembra ali januarja, bi se lahko znova aktiviral. Verjetno bi bilo povsem drugače igrati doma kot pa na primer v Zagrebu. Po treningu bi lahko šel domov, se nato morda ponorčeval z otroki, morda skregal z ženo ali pa ne. Doma je le doma. Obiskal bi lahko tudi mamo in brata, šel s kom na kavo ... Verjetno bi bilo lažje zdržati vse pritiske.
Ste se s Cedevito dokončno razšli?
Da. Menim, da je za njo dobra sezona. Zaključek sezone so zaznamovale poškodbe, sem pa trdno prepričan, da bi se lahko kosali s Cibono, če bi ostal zdrav do konca sezone. V klubu so naredili velik korak naprej. Cedevita bo še rasla. Evroliga bo zanjo velika izkušnja, podpisali so pogodbo z vrhunskim trenerjem (selektorjem Božidarjem Maljkovićem, op. p.), stikov pa s klubom nimam več.
Kaj pa reprezentanca?
To je zaključena zgodba, čeprav mi z njo ni uspelo osvojiti kolajne na večjih tekmovanjih in s tem postaviti piko na i k svoji karieri. Fizično stanje je pač takšno, da podobnih priprav, kot smo jih imeli lani za EP, ne bi zdržal. Menim, da ne bi bilo pošteno, da bi se še mešal zraven. Vsa čast Goranu Jagodniku, ki ima ta motiv. Sam moram biti realen, in tudi če bi se odzval, ne bi bil Matjaž Smodiš, kakršnega vsi pričakujejo in kakršnega pričakujem tudi sam. V glavi sem še vedno star 26 let in najboljši krilni center v Evropi. Na žalost temu ni tako. Številke se obračajo in treba se je soočiti z dejstvi.
Zanima vas torej le še Krka.
Želim biti del kluba. To lahko pomeni veliko reči. Morda je bil to res nek javen poziv veljakom Krke. Ne verjamem, da bom v bližnji prihodnosti družino še selil v tujino. Do zdaj smo bili vedno skupaj. Možnosti puščam odprte tudi za klube v bližini Novega mesta. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Vas trenerska kariera ne zanima?
Ne. Stres trenerskega dela je preprosto prevelik. Spomnim se Jasmina Repeše, Ettoreja Messine, Dušana Ivkovića in Iva Sunare, ki so se lahko sprostili šele po koncu tekem. V vsak dvoboj so vložili veliko energije, na tekmi so se iztrošili, naslednji dan pa so prišli na plan že z analizo dvoboja. Imeli so podočnjake, bili so brez energije, vse je bilo narobe ... Po 17 letih stresa in potenja to vsekakor ne bi bila dobra pot zame, za moje zdravje in družino. Zagotovo bom ostal v košarki, a bolj nekje v ozadju. Morda bi lahko pomagal s kakšnim nasvetom.
Bi vam torej bolj odgovarjala direktorska ali kakšna podobna funkcija?
Trenutno bi vsekakor nekako lažje sprejel neko pisarniško delo, kjer ni večjih fizičnih naporov. Da sedim in se pogovarjam. Če bi se dobro počutil, vsekakor še ne bi razmišljal o koncu kariere. Bolečina je vseskozi prisotna.
To pa res ne vem. Veliko stvari slišim, a nisem zraven, poslušam lahko le govorice. To, kar se dogaja v Olimpiji, je katastrofa za košarko. Slovenija lahko izgubi svojega paradnega konja, s tem pa ta lahko ta šport zamrzne za X let. Vsi, ki se ukvarjajo s tem, bi morali narediti vse, da rešijo Olimpijo. Čeprav v narekovajih ne maram tega kluba, sem Novomeščan in krkaš ter je tako Olimpija največji tekmec, verjamem, da me je naredila boljšega. Če ne bi imel takšnega nasprotnika, bi imel pozneje manj uspešno kariero. Tekmec te žene do tega, da narediš nekaj več. Slovenska košarka bi s propadom Olimpije resnično veliko izgubila. To se ne sme zgoditi.
Kako pa ste spremljali dogajanje z gradnjo dvorane v Novem mestu?
Tudi tu nimam insajderskih informacij. Sam menim, da je Novo mesto premajhno za takšno dvorano. Novo mesto je nekoliko večja vas z 20 tisoč ljudmi. Ne moreš imeti dvorane z 10 tisoč sedeži. To bi pomenilo, da mora polovica Novega mesta priti na tekmo, na prireditev. Treba je biti realen. Videti je, da je bil to tudi finančno prevelik zalogaj. Je pa sramota, en velik madež, da se jim ob toliko dobrih klubih, ki jih ima Novo mesto, ne uspe dogovoriti za neko večnamensko dvorano. Morda nekoliko manjšo, za kakšnih 3.500 gledalcev. Veliko je odvisno od ambicij podjetja Krka, ki je farmacevtski gigant in odloča tudi o proračunu kluba, dvorani ... Verjamem, da bi v Novem mestu lahko izpeljali tudi neki odličen evropski projekt. Krka je finančno dovolj močna. Za kaj takšnega niti ne bi bila potrebna neka bajna vsota.
Kako realna je sploh Evroliga; glede na to, da se lahko vanjo uvrstiš le prek Lige ABA?
Takšna odločitev je za slovensko košarko zelo slaba. Ob takšni Olimpiji bomo izgubili predstavnika v Evroligi, kar je za našo košarko zelo slabo. Nimamo več kluba, ki bi konkuriral za vrh Lige ABA. To je preprosto katastrofa. Ta odločitev mi res ni všeč.
Med letošnjim odmorom ste odšli tudi v Miami.
Zelo sem užival, ko sem si ogledal finalno tekmo med Miamijem in Oklahomo. Prvič sem bil na tekmi lige NBA. To je bilo fantastično doživetje. To, da si na tribuni, med navijači, je nekaj povsem drugega, kot biti na klopi ali pa celo igrati proti LeBronu Jamesu in drugimi. Z veseljem bi si ogledal še kakšno takšno tekmo.
Trenutno imate košarkarski kamp, ki je namenjen otrokom.
Ta košarkarski kamp je nekako moj četrti otrok. Projekt raste iz leta v leto. V čateških toplicah imamo sanjsko infrastrukturo, razmere so idealne za izvajanje košarke tako, kot sem si zamislil. Pri tem športu me je najbolj motilo, da se že od majhnih nog od igralca zahteva kruti profesionalizem, da se gleda le rezultat, da se ob igranju ne ponudi neke sprostitve, neke zabave. Tako lahko hitro nastane zasičenost in marsikateri nadarjen košarkar, tudi bolj talentirani od mene, so v obdobju od 18 do 20 let, ko je treba narediti korak v člansko konkurenco, preprosto nehali. Verjamem, da s svojim kampom nudim nekaj drugačnega.
Zakaj so pomembni takšni kampi?
Na neki način se ustvarja baza košarkarskih, športnih navdušencev. Tudi če ti otroci ne bodo postali profesionalni košarkarji, bodo še zmeraj privrženci športa. Morda pa bodo nekoč direktorji kakšnih podjetij in bodo tako ali drugače pomagali športu. Morda le kot navijači. Tu vidim glavni pomen mojega tabora, srce, poslanstvo in idejo kampa. Na neki način želim košarki in športu vrniti vsaj delček tega, kar je dal meni.
Je za to vračilo najprimernejše delo z mladimi?
Najboljši način je delo z mladimi. Največja pohvala je, da imamo veliko povratnikov, da otroci v našem delu uživajo in je to zanje lepa dogodivščina. Reč, ki me pri otrocih, še mlajših, kot so ti na kampu, najbolj moti, je ta, da so negibčni, nimajo razvite motorike ... To je zame katastrofa. Verjamem, da se na šolah še vedno dobro dela, a moderna generacija je prezaposlena z računalniki, fotoaparati, iphoni, ipadi in podobnimi rečmi. Vse te reči so pustile posledice, ki se jih z delom v šoli in klubih očitno ne da odpraviti. Ni več pravega posluha za šport in športno dejavnost. Otroke si želim naučiti nekaj o športnemu življenju.
