Petrovčič, oktobra bo dopolnil 20 let, je kariero začel v novogoriškem klubu, kjer se je kasneje prebil v člansko ekipo in skupaj z njo nastopal tudi v prvi slovenski ligi (tedaj star 18 let). 203 centimetre visoki krilni košarkar je v rednem delu lige v povprečno slabih 15 minutah dosegal 3,3 točke in 4 skoke na tekmo. Največ točk, 14, je v najmočnejšem košarkarskem tekmovanju pri nas dosegel 23. decembra 2008 na tekmi proti Hopsom. Na domači tekmi proti Krki pa je v statistiko vpisal osem točk, šest skokov in tri asistence.
Petrovčič trenutno biva v študentskem domu v mestecu Vincennesu (Indiana), študira in igra košarko na istoimenskem kolidžu. Z ekipo VU Trailblazers, ki nastopa v prvi ligi NJCAA, je že drugo leto, kako pa poteka način življenja, treningov in šolanja si preberite v spodnjem intervjuju.
Kako to, da si se po končani srednji šoli odločil za nadaljevanje kariere čez lužo, ko pa Slovenija slovi po odličnem delu z mladimi košarkarji?
V Sloveniji bi zelo težko istočasno shajal s fakulteto in košarko. Izkoristil sem priložnost, da odidem v Združene države Amerike, in si rekel, da nimam kaj veliko za izgubiti, če vsaj poskusim.
Kdo te je pravzaprav ''spravil'' čez lužo?
Soigralec iz CPG Nove Gorice me je vprašal, če bi poskusil oditi v ZDA, kasneje pa mi je njegov menedžer poiskal šolo v Ameriki in tako se je začelo ...
Kako si se znašel sam sredi velikih Združenih držav Amerike?
Na začetku je težko, vendar se hitro privadiš na njihov stil življenja. Prvo sezono sem imel za soigralca tudi Hrvata, s katerim sem se dobro ujel. Tudi on mi je zelo olajšal privajanje k novemu okolju.
S kom se največ družiš? So to preostali košarkarji s področja nekdanje Jugoslavije?
V letošnji sezoni sicer nimam nobenega soigralca s področja nekdanje Jugoslavije, največ časa pa preživim ravno z mojimi soigralci.
Kako se treningi v ZDA razlikujejo od tistih, ki si jih imel v Sloveniji?
Mislim, da je na treningih v ZDA več poudarka na fizični pripravi kot na tistih v Sloveniji, so pa ekipni treningi kar podobni.
Na čem temelji poudarek dela tvojih trenerjev? Na fizični pripravi, ekipni igri ...?
Praktično na vsem. Vsak dan v tednu razen nedelje imamo namreč fizični in še ekipni trening. Poleg omenjenih treningov imamo vsak teden še tri individualne treninge.
Kako bi sam ocenil svoj napredek v tem času, odkar si začel trenirati v ZDA?
Mislim, da sem v tem letu kar napredoval. Tako na moči kot na tehniki.
Kako v ZDA deluje sistem šolanja in košarke? Se je treba veliko učiti, ali se lahko posvečaš zgolj košarki?
Šola ni pretirano težka, tako da veliko učenja ni potrebnega. So pa predavanja obvezna, tako da prostega časa skorajda ni.
Kaj (slovenskega) najbolj pogrešaš v ZDA?
Dobro hrano.
Čez lužo si dobro leto. Dobivaš kakšne klice iz Slovenije, kakšne ponudbe slovenskih klubov?
Od slovenskih klubov nisem dobil nobenih ponudb. So pa bila povabila iz prve divizije NCAA, kjer bom najverjetneje prihodnje leto tudi nadaljeval kariero.
Koliko časa bo še trajal tvoj študij v ZDA, če bo šlo vse po sreči?
Če bo šlo vse po sreči, še tri leta.
Kakšni so tvoji košarkarski načrti po končanem študiju?
Najverjetneje se bom vrnil v Evropo in poizkusil zaigrati za kakšen evropski klub.
Kako so te sprejeli čez lužo, so vedeli, kje je Slovenija in od kje prihajaš?
Ne, veliko jih za Slovenijo sploh še ni slišalo. Geografija Američanom ne leži najbolje.
Koliko Američani, s katerimi se družiš, sploh vedo o slovenski košarki?
O slovenski košarki ne vedo skoraj nič. Poznajo pa slovenske košarkarje, kot sta Goran Dragić in Beno Udrih, ki nastopata v ligi NBA.
Kako ohranjaš stike s prijatelji iz Slovenije, če jih?
Večinoma preko skypa in facebooka.
Te glede na podobnost tvojega priimka kdo v ZDA povezuje z legendarnim Draženom Petrovićem?
Ja, kar nekaj ljudi me je že vprašalo, če imam enak priimek kot Dražen. Presenetilo me je, da se toliko Američanov še spomni omenjene legende.
