Do danes ste morali na ministrstvo za šolstvo poslati dodatna pojasnila glede stroškov ob izvedbi evropskega prvenstva. Poleg kotizacije (6,5 milijona evrov) za izvedbo tekmovanja sta največji zaloga verjetno novi dvorani na Ptuju in v Novem mestu. Kako je zdaj z njima?
Večinoma naj bi obe finincirale lokalne skupnosti, lokalno gospodarstvo, manjši del denarja pa investitorji pričakujejo od države in iz evropskih skladov.
Torej bi država še morala nekaj prispevati?
Nekaj že. Ampak o tem tokrat ne bi govoril. Mi smo že naredili nekakšen izračun, a to je zadeva, ki je med nami in vlado. Kotizacija je največji delež, ki naj bi ga prispevala država. Vsi preostali stroški so naši, gradnja ali obnova posameznih dvoran pa je po mojem mnenju nujna za napredek slovenskega športa. Videli smo, kaj za slovenski nogomet pomenijo nove infrastrukture, tudi to, kaj za ljubljansko in vso slovensko košarko pomeni stožiška dvorana. Menim, da tudi mesta, kot sta Maribor in Novo mesto, potrebujejo objekte za vrhunsko športno raven. Maribor si tak objekt kot drugo največje slovensko mesto zagotovo zasluži, Novo mesto pa je tradicionalno košarkarsko mesto, kjer bi tudi lokalni klub novo dvorano nedvomno napolnil.
Z mariborskim Taborom komisija Fibe Evropa ni bila najbolj zadovoljna ...
Res je, vendar to še ne pomeni, da je Tabor dobil prepoved za prirejanje tekem. So pa člani komisije jasno zapisali, da naj bi bila ta dvorana le izhod v sili.
Matej Avanzo
Po pravilih bi morala biti kapaciteta sicer pet tisoč sedežev, a nam je komisija dala jasno vedeti, da bi bilo pri tem nerazumljivo vztrajati, če bi dvorani zato samevali. Če bi bili za nekaj odstotkov manjši, zagotovo ne bi delali kakšnih težav.
Glede prihodkov ste še vedno optimistični?
V analizah namenoma nismo šli v neka optimistična, trenutno morda tudi realna predvidevanja. Ostali smo v bolj konservativnih okvirih. Ob nekem normalnem razpletu bi država dobršen del vložka dobila nazaj že skozi davek na dodano vrednost in nekatere dodatne aktivnosti. K vsemu temu lahko prištejemo tudi denar, ki ga slovenski navijači ne bodo porabili v tujini. V Turčiji so namreč porabili od štiri do pet milijonov evrov; ta denar bi zdaj ostal doma. Tu so še stroški za pogovore prek mobilne telefonije, uporabo Adrie Airwaysa kot nacionalnega letalskega prevoznika, uporabo slovenskih avtocest ... Manevrskega prostora za izračun vseh možnih učinkov je še veliko, jasno pa je, da se ob takšnih dogodkih po navadi vse to meri tudi z nekimi multiplikatorji, ki pa jih mi namerno nismo hoteli izkoriščati in tako dodatno poudarjati, kaj bi slovenska država in predvsem turizem še lahko pridobila. Lep pokazatelj tega je, da vsi člani Fibe Evropa, ki smo jih zdaj gostili, že načrtujejo dopuste v naši državi. Gre za zahtevne goste, toda naše zmogljivosti so jih popolnoma navdušile. Menim, da je EP priložnost, da tujci spoznajo, kaj vse ima Slovenija ponuditi. To bo največji feedback za vložek države.
Menim, da v vladi ni ministra, ki bi bil proti temu projektu. Gre pač za razmere, ki trenutno vladajo pri nas in v svetu zaradi gospodarske krize. Mi vlado popolnoma razumemo. Lahko rečem, da nam je celo všeč, da se vsak evro dvakrat preveri. To je veliko bolje, kot pa da bi se šlo v nekatere projekte, ki ne zagotavljajo finančne in organizacijske uspešnosti. Menim, da se je to v Sloveniji dogajalo že prevečkrat. Upam, da ne bomo prav mi kolateralna škoda za reči, na katere nimamo vpliva.
Ali torej verjamete v izvedbo EP?
Verjamem pravzaprav ni prava beseda. Kot košarkarski navdušenec in zaljubljenec v košarko od mladih nog upam v njihovo izvedbo. To, kaj se bo zgodilo pa ni več v naših rokah.
Zdaj ste v Nemčiji. Kaj počnete?
Imeli smo sestanek pri predsedniku nemške zveze. Pogovarjali smo se o možnostih sodelovanja na različnih področjih. Jutri bomo še gostje podjetja Uhlsport, s katerim se pogovarjamo o sodelovanju še za naslednja leta. Gre za povsem rutinske zadeve.
