O čudežnem dečku Luki Dončiću, ki ima po napovedih strokovnjakov realne možnosti za osvojitev MVP, Milič govori le z izbranimi besedami, kot tudi o Goranu Dragiću, zlatemu kapetanu slovenske izbrane vrste, ki bo labodji spev iskal v novi sredini. Po več kot šestih letih ga je namreč pot iz Miamija, resda ne po lastni izbiri, zanesla v Kanado, kjer je okrepil Raptorje, Miliča pa ob tem najbolj žalosti, da je bila Gogiju odvzeta možnost selitve v Dallas, s čimer bi Mavsi postali legitimen kandidat za naslov prvaka.
Z mentorjem mlajših starostnih kategorij, ki na KZS skrbi za razvoj košarkarskega podmladka na sončni strani Alp, s poznavanjem košarkarskih razmer pa vedno znova dokazuje, da gre enega najbolje podkovanih strokovnjakov pri nas, smo se pogovarjali o reorganizaciji Dallasa, spremenjeni Dončićevi vlogi, osebnih izkušnjah z nekdanjim soigralcem Jasonom Kiddom in drugih perečih temah.
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ. Ob zaključku 2021 pa bomo v sklopu projekta Glas generacije skupaj z našimi bralci tradicionalno obdarovali otroke iz socialno šibkega okolja.
Dallas Mavericks so pripravljalno obdobje sklenili brez poraza, tudi začetek nove sezone je zelo obetaven s trenutnim izidom 2-1 v zmagah. Poleti je ekipo okrepilo več kvalitetnih igralcev, vodilne funkcije so prevzela nova, sicer znana imena. Kako gledate na trenutne razmere v ekipi Luke Dončića?
Zelo optimistično. Če sta v lanski funkcionirala samo Luka in Tim Hardaway Jr., ker so se nekako znašli na razpotju, saj Kristaps Porzingis ni bil naklonjen ideji, da je Luka prvi zvezdnik ekipe, pa je letos drugače. Poudariti moram, da Luka ni egoističen zvezdnik, temveč povezovalen. Bolj kot zveneče okrepitve se mi zdi pomembo, da je šel trenerski štab poleti v akcijo, s Porzingisom so se pogovarjali in mu dodelili tako pomembno vlogo, da se je vrnil zelo motiviran in fizično dobro pripravljen. To je po mojem največja okrepitev. Z igralcem, ki v višino meri 220 centimetrov in zadeva z desetih metrov, obenem pa lahko igra pod košem, je to večja okrepitev, kot bi jo lahko trenutno dobili na trgu za denar, ki jim je ostal, glede na to, da so vse porabili za Dončića in Porzingisa.
Ste pričakovali, da se bo ekipi pridružil tudi Goran Dragić?
Potihoma smo upali, pa tudi interes je bil velik, da bi pripeljali še Dragića. Gogi je Lukov prijatelj in mentor, skupaj sta igrala v reprezentanci, še en neustrašen in nesebičen igralec bi bil velik plus, ampak oni so bili finančno omejeni. Večina ekipa se odloči za enega ali dva superzvezdnika. Dragić ima zelo visoko pogodbo, zato se ni izšlo, čeprav bi bila z njim ekipa eden glavnih kandidatov za naslov prvaka. Tudi sicer pa so zelo dobro sestavili moštvo.
Dallas je po številnih kadrovskih menjavah vstopil v novo ero, kjer bodo stavili predvsem na kemijo med igralci in kroženje žoge. Ali menite, da bodo novi koncepti vodenja omejili individualen doprinos Luke Dončića in se tem posredno zmanjšali njegove možnosti, da postane MVP?
Lahko imaš povprečje 40 točk na tekmo, toda če tvoja ekipa ne bo zmagovala, nimaš nobenih možnosti, da postaneš MVP. Luka je doslej vedno pokazal, da je neustavljiv. V igri je veliko elementov, vendar se vsi nekako osredotočajo na točke. Če Luka doseče 40 točk, ljudje interpretirajo, da je igral dobro, vendar pozabijo, da je morda še več naredil s tem, ko je prispeval 13 podaj in 12 skokov. Glede na to, da so se okrepili na položajih s strelci, bo verjetno dosegal še več podaj in skokov. Mogoče ne bo premikal takšnih mejnikov, kot je na primer povrečje 40 točk proti najboljši obrambi lige, LA Clippers. Občasno lahko še vedno doseže ogromno točk, vendar to ne bo potrebno, ker so mu pripeljali pomoč. Bo pa zagotovo vpisal še več trojnih dvojčkov. Pričakujem manj ekstremnih strelskih podvigov, zagotovo pa več trojnih dvojčkov. Ker Luka lahko prispeva večplastno, zato pa tudi je takšen zvezdnik. V NBA je kar nekaj dobrih strelcev, ki ob porazih svoje ekipe gledajo samo na svojih 30, 40 točk, medtem ko je Dončić pametnejši.
Večkrat je že pokazal, da ga osebna statistika ne zanima, zanj je ekipa vedno na prvem mestu?
Samo poglejte reprezentanco, ko smo potrebovali njegove točke, je Argentini nasul 48 točk, nato pa pet minut pred koncem sam zahteval menjavo, da je še Luka Rupnik dobil priložnost, čeprav bi lahko podrl rekord Oscarja Schmidta (55 točk), pa mu je bilo vseeno. Luke se zna prilagoditi. Na prvi reprezentačni tekmi sezone je dosegel šest točk in dodal 18 podaj, ker je želel, da bi se Mike Tobey dobro počuti. Luka dela tisto, kar ekipa potrebuje, z drugim se ne obremenjuje. Še vedno je sposoben dosegati ekstremne statistike, vendar bo raje zaposlil strelce. In pa seveda bo na vsaki tekmi prispeval še kakšno hudomušno, tako rekoč še nikoli videno potezo, s katero mu uspe povezati občinstvo po celem svetu.
Luka Dončić je vstopil v četrto sezono lige NBA, kjer bodo pričakovanja višja kot kdajkoli prej. V ameriških medijih se na široko govori o tem, kaj vse mora doseči, če želi postati prvi obraz lige. Kako se bo soočil s tem pritiskom?
Če si pravi superzvezdnik in prvi obraz lige, potem vsako leto prinaša neko nogo odgovornost. Enako je bilo z Michaelom Jordanom, LeBronom Jamesom, Kevinom Durantom. Toda Luka se s tem sploh ne obremenjuje. Ko je zadel koš z nogo na ogrevanju pred odločilno tekmo z Litvo za uvrstitev na OI pred 20.000 gledalci, se je lepo videlo, da je njemu košarka kot igra z igračo. Malenkosti, o katerih pišejo ameriški mediji, ga ne ganejo. Če igra slabo, je to zato, ker je tudi na treningu igral slabo, ne pa zaradi tega, kar je zapisal nek Američan. Res pa je, da superzvezdnik ni samo nekdo, ki je simpatičen in vsako tekmo uprizori kakšno posebno potezo. Prvo, drugo leto morda še, tretje in četrto pa se mora ekipa že pomikati proti naslovu. S tem ne srečuje samo Luka, ampak tudi ostali. Komur to ne uspe, si hitro začne iskati sredino, kjer bi morda lahko osvojil naslov, toda ob trenutnem vodstvu Dallasa in ob sestavi ekipe ne bi smelo biti težav. Po mojem manjka samo še igralec tipa Goran Dragić.
Ko sva že omenila igralce, ki v zasledovanju prstana iščejo novo, bolj zvezdniško sredino. Kakšen je vaš pogled na porast t.i. "superekip", kot so bili denimo Golden State Warriors, trenutno pa se v tem kontekstu najpogosteje omenjajo Los Angeles Lakers in Brooklyn Nets?
Meni bi bila precej večja senzacija, če bi Dončiću to uspelo z Dallasom, saj je bila to pred njegovim prihodom zelo povprečna ekipa. Zgradili so jo okoli njega. Ko je LeBron James v Miamiju združil moči s Chrisom Boshom in Dwaynom Wadom, je Michael Jordan lepo komentiral, da je naslov prvaka velika stvar, toda on ni klical Larryja Birda in Magica Johnsona, da mu ga pomagata osvojiti. Spomnimo se samo Charlesa Barkleyja ali pa Karla Malona, ki je šel za veteranski minimum k Lakersom, da bi osvojil naslov. Nekatere to grize. Včasih se poklopi, včasih se ne. Pri Luki se je doslej vse sestavilo, za kar je poskrbel tudi s svojo kvaliteto in odnosom do igre.
Ko sva skupaj igrala, je na vsakem treningu grizel, kot da gre za življenje. Igral presing, podajal, se metal na glavo. Pri njem ni polovičarstva. Svoje primanjkljaje je kompenziral z delovnostjo in neizprosnostjo. S tem je tudi postal prvi organizator igre v ligi. Dosegal je veliko trojnih dvojčkov. Pravzaprav je tudi spremenil igre, saj ni imel tako dobrega meta, zato je veliko vtekal in organiziral s položaja centra. To je bila noviteta, da enka potem s centra organizira napad navzven. Kot igralec je bil pripravljen narediti vse za uspeh. Takšen borec tudi kot trener ne more biti lenuh.
Ali menite, da so igralci preobčutljivi?
Mislim, da je 90 odstotkov NBA igralcev razvajenih milijonarjev, ki začnejo jokati takoj, ko jih malo močneje zagrabiš. Če nekoga plačaš 10, 20 milijonov na sezono, bi moral razmišljati samo v košarki, kar pa v ZDA ne gre. Tam je veliko t.i. "show tima" in prostega časa, potem pa pride nekdo s takšno metodo in so igralci šokirani. Poglejmo samo Gregga Popovicha, Željka Obradovića, Pata Rilleyja... vsi z neizprosnimi metodami, a z njimi košarkarji igrajo najboljšo košarko, četudi se potem pritožujejo.
Goran Dragić je poleti moral zapustiti Miami, čeprav sam tega ni želel. Ob slovesu je dejal, da klubu ničesar ne zameri. Bi mu moral Miami izkazati večjo mero spoštovanja in lojalnosti?
Dragić je spisal neverjetno zgodbo z Miamijem. Ne pričakujem zvestobe ali lojalnosti v ligi, kjer se obračajo milijarde. Zanimaš jih, dokler prinašaš rezultat. Sem pa mislil, da ga bodo obdržali. Vseeno so bili skupaj toliko let. Še enkrat se je pokazalo, da je to velik posel. Po eni strani so ga nagradili, saj so mu zagotovili tudi zelo visoko pogodbo. Seveda si jo je zaslužil, igral je izvrstne sezone, ekipo je pripeljal v finale. Po eni strani mu niso izkazali zvestone, po drugi pa so mu zagotovili 20-milijonsko pogodbo, kar je lepa popotnica in zaključek lepe zgodbe. Vsi, ki ga poznamo, vemo, da je Gogi pravi karakter. Pa da ga ne hvalim v prazno, poglejte samo njegovo statistiko. Kljub vsem milijonom je vsako leto napredoval še za nekaj odstotkov. V desetem letu NBA kariere je osvojil naslov evropskega prvaka, v enajstem letu je prvič postal All-Star, v dvanajstem letu je prišel v finale. To so njegovi vrhunci. Niso ga pokvarili ne okolje ne milijoni. Večina jih po desetih letih ne igra na vrhuncu svojih moči. Goran je tudi s tem pokazal svoj značaj. Potihoma pa upa, da mu tudi s Torontom uspe še zadnji veliki šprint. To mu iskreno privoščim. Če bi združil moči z Lukom, jih resnično vidim kot kandidata za naslov prvaka.
Kaj pa Vlatko Čančar? On je trenutno v položaju, ko mora narediti korak naprej, sicer se ga bodo v klubu odkrižali?
Vesel sem zanj, da je zdržal po letih neigranja in se na olimpijskih igrah dokazal kot zelo dober igralec. Trenutno ga pestijo poškodbe, ampak kot vidim, bodo nanj bolj resno računali. Glede na prikazano na OI bi morali. Problem je ta poškodba s kolkom. Igral je dobro, imel je pravi ritem, zdaj pa ga je to spet upočasnilo. V reprezentanci je pokazal dovolj kvalitete, da si zasluži svoje mesto v rotaciji. Je pa vse nepredvidljivo.
Pereča tema v NBA je trenutno cepljenje na čelu z glavnim nasprotnikom tega ukrepa Kyrijem Irvingom. Kako gledate na zateve lige po cepljenju in na upor nekaterih zvezdnikov?
Kyrie Irving je velik igralec, ampak malo poseben človek. Malce igra na karto neke "nadzgodbe", kot sta jo spisala Mohamed Ali, ki ni želel v Vietnam, ali pa Colin Kaepernick, ki ni želel poklekniti ob himni. Mislim, da gre bolj za trmo in imidž kot načela. To nima smisla. Jaz osebno verjamem stroki. Če mi rečeta Pat Riley in Željo Obradović, da so stvari v košarki takšne in takšne, potem jima verjamem. Če nam nekaj narekujejo najuglednejši zdravniki in znanstveniki, ne vidim smisla v laični razpravi. Stanje v družbi je na splošno takšno, da so vsa strokovna vprašanja postala preveč razširjena, Facebook, Instagram, itd. Če bi se upoštevalo stroko, teh vprašanj sploh ne bi bilo. Jaz sem bil zelo vesel, da so nas med prvimi pocepili in smo lahko nadaljevati z delom. Sicer ne bi mogli potovati po svetu. Ne pustimo se sprovocirati, ampak zaupajmo stroki.
S tem želijo zagotovoti bolj gledljivo košarko in čim več košev. Iznajdljivi igralci bodo hitro našli kakšno drugo luknjo in bo potrebno čez nekaj let spet malo počistiti. Prav je, da se takšne stvari urejajo. Pred leti so omejili Hack-a-Shaq strategijo, saj so centri metali veliko število prostih metov, vse se je odvijalo zelo počasi in ljudem to ni bilo všeč. NBA je zelo velika mašinerija. Če igra ni gledljiva, potem bodo hitro reagirali. Želijo si veliko košev, čiste igre, brez pretepov. Po drugi strani pa zaradi tega pada kvaliteta. Vse skupaj postane "show time", dosega se po 140 ali 150 točk, polaga se tako rekoč iz druge vrste. Da ne govorim o tekmi, ki je bila nekoč sinonim zvezdništva. All-Star je postal popolna farsa, sramota za gledati. Mečejo kot na ogrevanju, drug drugega vzdigujejo k obroču. Včasih je bila to resna tekma s kontakti, danes pa je to samo še šov.
Če se za konec vrneva še malce v preteklost. V NBA ste vstopili pri rosnih 20 letih, vendar za razliko od Dončića, ki ga je v ZDA spremljala mama, niste imeli takšne podpore. Kako ste se kot mladenič spoprijeli z novim načinom življenja, velemestom, nenazadnje tudi z zajetnim bančnim računom?
Imel sem srečo, da je šla z menoj moja takratna punca Vesna, s katero sva danes tudi poročena. To mi je bilo v veliko pomoč. V Evropi se na to privajamo postopoma. Jaz sem praktično že s 16, 17 leti zapustil Kranj in živel v svojem stanovanju v Ljubljani. Nekaj let sem se privajal že v Ljubljani in po Evropi. Luko sta spremljali mama in tudi njegovo dekle. A ne pozabimo, da je šel Luka že s 13 leti v internat. To so določene okoliščine, zaradi katerih moraš hitreje odrasti. Res pa je, da v mladosti ne živiš tako polnega življenja, se ne izgubiš kar tako v mestu in se ne sprašuješ, kaj boš počel. V klubu poskrbijo za vse tehnikalije, sam pa živiš zelo športno življenje, ker te tako ali tako zanima samo košarka. Gledaš tekme, potuješ po svetu, vse se dogaja na treningih in tekmah. Doma samo ješ in počivaš. Živiš v mini celici znotraj mesta. Seveda pa se je treba prilagoditi. Kulture se razlikujejo, kar naenkrat imaš opravka z zelo velikimi pogodbami. Zraven pridejo tudi določeni stroški, za katere moraš poskrbeti sam. Potrebuješ dom, prevozno sredstvo, cel kup oblek. Treba je tudi kaj skuhati in obenem ostati v vrhunski formi. Od predvidene plače dobiš ven približno 50 odstotkov, obenem si še malo naiven, kupiš par stvari, ki jih ne potrebuješ. Je malce kulturnega šoka in prava učna ura.
V času aktivne kariere ste si ustvarili tudi družino. Kako je starševstvo zaznamovalo vašo pot? Kako ste vzpostavili ravnovesje med družinskim in profesionalnim življenjem?
Vesel sem bil, da je Vesna zdržala z mano. Nekaj časa je še dobivala dobre ponudbe iz kolidžev in iz španske lige. Ona je pustila službo za družino. Meni so bili otroci najlepše darilo. Najtežje je bilo na koncu, ko so že hodili v šolo in so potrebovali neko stabilnost. Prej smo skupaj prepotovali svet, živeli v raznoraznih državah, otroci govorijo po tri, štiri jezike. Priajtelje imajo po celem svetu To je bilo zame sanjsko življenje. Otroci so me razbremenili. Če se je prej vse vrtelo okoli košarke, sem z njimi lažje preklopil na to družinsko igrivost. Meni so bili to najlepši trenutki, ko sem igral košarko in preživljal čas z družino.
Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. V prvem mesecu sem prejel 21758 $ in 29467 $ v zadnjem mesecu google pay doma za 3 ure dela na dan. ... >>>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑫𝒐𝒖𝑰𝒏𝒄𝒐𝒎𝒆.𝐜𝐨𝐦