Goran Dragić, ki je kot najkoristnejši igralec tekmovanja Slovenijo leta 2017 popeljal do naslova evropskega prvaka, je pred dnevi napovedal konec bogate košarkarske kariere. A od slovenskih navijačev se bo poslovil še z avgustovskim spektaklom, na njem pa bodo poleg njega sodelovala tudi trenutno največja imena svetovne košarke: Luka Dončić, Nikola Jokić, Giannis Antetokounmpo, Jimmy Butler ...
"Zavedam se, kaj sem dosegel, a je vse šlo nekako prehitro mimo," je o kroni svoje športne poti, o zlati kolajni na EP 2017, na novinarski konferenci izjavil Dragić. "Želel bi si, da bi si takrat vzel nekoliko več časa, da bi vse skupaj podoživel. Zdaj je pa minilo že toliko časa, že sedem let ... Mislim, da je bil to nepozaben trenutek za slovenski šport. Kot dvamilijonska država premoremo res vrhunske športnike, ne gre samo za košarkarje. To me zeli veseli. Ko me v tujini vprašajo od kje sem in jim odgovorim, se vedno spomnejo na športnike."
Tudi po uradni konferenci si je Dragič vzel čas za predstavnike medijev in odgovoril še na nekaj tem.
O ideji za poslovilni spektakel ...
V preteklosti o tem nisem razmišljal, a sem preko svoje fundacije in košarkarskega kampa prišel do tega, da bi lahko organiziral nekaj z dobrodelno noto. Športniki lahko naredimo nekaj malega več na tem področju in v okolje v katerem smo odraščali nekaj tudi vrnemo. Predvsem zaradi tega je prišlo do te odločitve. Drugi razlog je, da bi rad zbral igralce s katerimi sem nastopal, ali pa igral proti njim. Da pridejo v Slovenijo, da vidijo od kod prihajam, da spoznajo našo deželo. Večina evropskih igralcev je že bila tukaj, Američani pa ne.
O spominih na kariero ...
Ponosen sem pravzaprav na celotno športno pot. Rad se spominjam začetkov na Iliriji, to so časi, ko igraš brez pritiska, ko prideš na trening zato, da se družiš s kolegi, prijatelji. Po selitvi na Slovan se je začela nova raven, profesionalizem. Rad se spominjam tudi padcev, ti so lahko pozitivna izkušnja, ko se nato znova dvigneš. To te naredi močnejšega. Potem NBA nabor, pa 'trade' v Houston, nazaj v Phoenix, selitev v Miami, kjer sem nato igral vrsto let. Seveda so tu vse reprezentančne akcije. Zelo blizu smo bili že leta 2009 na Poljskem, potem pa je prišlo leto 2017, ki je zame na vrhu vsega. NBA finale in tista nesrečna poškodba, a sem se s tem že nekako sprijaznil. Se zgodijo stvari, ki jih obžaluješ, vendar so prisotne tudi nagrade. Ob njih pozabiš na slabe trenutke in si rečeš, da so se nekatere reči zgodile z razlogom.
Če pogledam nazaj na kariero, ne bi nič spremenil. Imel sem fenomenalno športno pot, ponosen sem nase. Zdaj je čas za druge stvari. Tudi teh se veselim. Morda bom res zaplul v vode, kjer nisem domač, a to ti nekako vrne igrivost in željo, da se znova dokažeš. Bo zanimivo.
O igranju za Slovenijo ...
Za svojo državo igraš s srcem, to ti pomeni nekaj več. Ko sem izgubil s slovensko reprezentanco, sem si vse skupaj vzel bolj k srcu. Predstavljaš svojo nacijo, svojo državo, na koncu tudi samega sebe. Ko igraš v NBA, imaš v sezoni 82 tekem, če izgubiš eno, razmišljaš o tem, da je naslednji dan že druga. Pri reprezentanci pa si se vedno pripravljal dva meseca, potem smo odšli na velika tekmovanja, kjer si imel na voljo pet, šest tekem. Če si izgubil v skupini, je bilo še ok, saj si vseeno lahko napredoval, nato pa so se začeli izločilni boji. Velikokrat smo izpadli, velikokrat je bil prisoten grenek priokus, ampak to te naredi še močnejšega kot posameznika in ekipo. Bilo je veliko trenutkov, kjer smo jokali, a je prišel tudi ta, ki sem ga sanjal kot otrok - da bomo najboljši v Evropi.
O poškodbi, ki ga je ustavila leta 2009, ko je Slovenija na EP nato že bila blizu kolajne, po porazih v polfinalu in tekmi za tretje mesto je bila nato četrta ...
Poškodbe so sestavni del športa. Takrat bi zelo rad igral, a zaradi poškodbe to ni bilo možno. Poljska, finale NBA ... Tako pač je, ničesar ne moreš spremeniti. Če bi se pa lahko vrnil v preteklost, pa bi to definitivno spremenil. Samo, da bi bil zdrav. Ne rezultatov, ampak, da bi bil prisoten in se nato stvari odvijejo po svoji poti. Da bi pač dal vse od sebe in bil na koncu zadovoljen z rezultatom, pa četudi bi bil enak.
Dragićeva idealna peterka soigralcev:
"Na enki definitivno Steve Nash, dvojka Dwyane Wade, na trojko bom dal Granta Hilla, na štirico Kevina Duranta, na položaj centra, to bo nekoliko nižja peterka, pa Chrisa Bosha. A tu so še Amar'e Stoudemire, zagotovo pozabljam še koga, igral sem še z Vinceom Carterjem, potem ... Luol Deng mi je bil všeč kot igralec, Luis Scola, Marcus Camby v Houstonu ... Veliko jih je ... Shaquille O'Neal. Kako sem pozabil na Shaqa? On bi bil prva petka."
O možnostih, da bi kariero zaključil z desetdnevno pogodbo in tako kariero le sklenil v Miamiju (v naslednjih dneh se sestane s trenerjem Erikom Spoelstro) ...
To bi bilo zanimivo. Ne, ne vem ... Jaz bi se zelo rad upokojil kot član Miamija. To je klub, ki ga imam najraje in sem v njem preživel največ časa. Če se zgodi, se zgodi, če ne, ne. Če bi prišli s to idejo, bi jo zagotovo sprejel. Sem treniral, sem bil v kondiciji, nekako sem si želel v tej sezoni še igrati za Miami, a čas je mineval in več kot sem ga preživel z otrokoma, težje bi se vrnil. Da bi spet moral potovati, trenirati in biti odsoten. To je najbolj pretehtalo, da sem se odločil za konec. Moram biti tudi racionalen, saj nočem igrati za vsako ceno, na koncu pa postati invalid. S 'ta malima' želim igrat nogomet, košarko. Vemo, da bi profesionalni šport precej obremenil moje levo koleno, nimam več meniskusa, nimam več hrustanca, koleno zateka ...
O želji nekaterih navijačev Miamija, da bi pod strop dvorane dvignili njegov dres ...
To je skrita želja. Ampak to ni na meni. Jaz sem oddelal svoje, dal sem kar sem lahko, o tem pa morajo zdaj odločiti pristojni za takšne stvari.
Kako realna je bila vrnitev v Miami?
Zelo. S Spoelstro sem se dostikrat slišal. V vodo je vse skupaj padlo z odhodom Damiana Lillarda k Milwaukeeju. Takrat se je vse zrušilo (Miami je bil dolgo časa najresnejši kandidat za Lillardov prihod; op.p.). Ta 'trade' bi se moral zgoditi, v drugo smer bi namreč odpotovalo kar nekaj košarkarjev. S tem bi se precej sprostil seznam Miamijevih igralcev, jaz bi bil opcija. Tudi zdaj bi lahko do februarja čakal na podpis, ko se marsikaj zgodi na NBA tržnici, a na koncu, tako kot sem že dejal, je ta čas z otrokoma, ki ga preživiš doma, ko ju pelješ v šolo, ko pelješ enega na trening, pa nato drugega, je bila glavni razlog, da se je tehtnica nagnila v smer upokojitve.
Najtežji tekmec v karieri:
"Chris Paul. Zato, ker je imel pet, šest 'pick and rollov' na eno akcijo. Vedno sem se moral prebijati čez Blaka Griffina in podobne igralce, ki so delali trde blokade. Ko sem igral proti LA Clippers, sem bil po tekmi utrujen, veliko je bilo manjših poškodb. Ti dvoboji so bili zelo fizični."
O ostalih ponudbah ...
Bom pošten. Imel sem ponudbe iz Evrope, v igri so bile glavne ekipe - Milano, Real Madrid, Panathinaikos, Barcelona. A sam se nisem želel vrniti v Evropo zaradi otrok, nisem želel še enega leta prebiti brez njiju. Edina opcija je bil pravzaprav Miami, a na koncu se to ni izšlo.
Gogi je in bo ostal legenda. Športnik vreden vsega spoštovanja..