Boštjan Nachbar je košarkarska legenda. Nekdanji steber slovenske reprezentance se je po koncu kariere prelevil v uspešnega košarkarskega funkcionarja, ki z odličnim poznavanjem evropskega košarkarskega prostora z nasveti pomaga moštvu Detroit Pistons in kot soustanovitelj sindikata košarkarjev Evrolige skrbi za lepšo in boljšo prihodnost igralcev na stari celini.
Natrpan urnik mu ne pušča veliko prostega časa, zato odkrito priznava, da tekem Luke Dončića ne spremlja v živo, si pa zato rad ogleda vrhunce in prebere kakšen članek na temo slovenskega čudeženega dečka.
Spremljate tekme Luke Dončića?
Odkrito povedano tekem ne gledam. Imam tolko svojih obveznosti, tekme pa so ponoči, tako da res nimam časa. Lagal bi, če bi dejal, da sem kakšno pogledal v celoti. Ogledal sem si več vrhuncev, pogledam tudi statistiko in kakšen članek na to temo. Želel bi si spremljati tekme, a mi zaenkrat še ne znese.
Kako bi ocenili njegovo igro, vas je presenetil? Čeprav gre za aktualnega najkoristnejšega igralca (MVP) Evrolige, marsikoga preseneča, kako dominantno je začel svojo kariero v ligi NBA.
Luka igra super. Po pričakovanjih, če vprašate mene. Pričakoval sem, da bo imel od samega začetka zelo pomembno vlogo, da bo veliko pri žogi in da bo zavzel vodilni položaj. Tudi ekipa je sestavljena na način, da Luko potrebuje precej bolj kot obratno. Glede na to, o kakšnem kalibru igralca govorimo, jaz nikoli nisem dvomil v njegov uspeh. Morda je bilo za pričakovati, da se bo na začetku privajal na nova pravila in način igre. Znotraj tega so zagotovo še kakšne podrobnosti, ki se jih da izboljšati. Moram reči, da je za njim res blesteč začetek in glede na pečat, ki ga je pustil v Evropi, to niti ni presenetljvo. Še noben igralec pri tako mladih letih v Evropi ni naredil tega, kar je uspelo Luki. Ne smemo biti preveč presenečeni, čas za presenečenje je že davno minil.
Kaj pa njegova hitrost in atletske sposobnosti? Pred naborom se je veliko govorilo o tem, da ne bo mogel parirati temnopoltim ameriškim košarkarjem.
Če bi gledali meritve, verjetno ni v samem vrhu. Po vsej verjetnosti je v tem pogledu nekje v povprečju. A tudi v Evropi to ni bila njegova prednost. Bolj je igral na neke fizične predispozicije, kot je imel na primer Goran Dragić hitrost, Primož Brezec višino, jaz poskočnost. V NBA so pomembni tudi drugi atributi, kot je razumevanje in branje igre, pravilne odločitve in tako naprej. Skozi to se vidi, da se bo dobro znašel. Še enkrat pa poudarjam, da je prišel v dobro ekipo, ki ga potrebuje. V tem pogledu se je vse poklopilo. Če bi igral kje drugje, bi verjetno igral dobro, a morda ne s takšnim učinkom kot v Dallasu.
Selektor srbske reprezentance Igor Kokoškov je dobil slovitega pomočnika.
Phoenix Suns se na naboru niso odločili za Luko Dončića, čeprav ga le redki poznajo tako dobro kot trener sonc in nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov. Pojavljajo se celo namigovanja, da si je Kokoškov s tem zabil prvi žebelj v krsto?
Igorju Kokoškovu in njegovemu osebju nikakor ne gre oporekati. Igor je podpisal pogodbo kot nepreverjeni glavni trener v ligi NBA. Povrhu tega je še tujec. Dvomim, da je imel veliko besede pri tem, koga bodo izbrali v Phoenixu. Konec koncev je draft proces, ki traja več let. Skavti že danes vedo, kateri igralci bodo zanimivi leta 2021 ali 2022. Odločitev se ne sprejema z danes na jutri. Seznam igralcev se krči, na koncu ostanejo trije, štirje kandidati.
Ne bi se strinjal s tem, da je Phoenix brcnil v temo. Deandre Ayton je fantastičen igralec, čigar številke v ligi NBA bodo tam nekje okoli dvojnega dvojčka. Pri takšnem igralcu, še zlasti na položaju centra, ne moremo govoriti o brci v temo. On je vrhunski košarkar. Če se Luka ne bi odločil za selitev v NBA, bi bil letos Ayton najboljši. Čas bo pokazal, kdo je sprejel najboljšo odločitev. V preteklosti je bilo kar nekaj igralcev, ki so vrhunsko začeli in so se potem izgubili v povprečju, na drugi strani pa imamo igralce, ki so bili izbrani v drugem krogu in prvo leto sploh niso dobili priložnosti... če potegnem iz glave, Gilbert Arenas je bil izbran v drugem krogu, nato pa je postal eden najdominantnejših igralcev v ligi. Ne bi sodil prezgodaj. Mislim, da bosta oba z Lukom imela All-Star karieri. Noben klub ni naredil napake.
Kdo ima glavno besedo pri naboru igralcev? Trener Dallas Rick Carlisle je recimo največ zaslug za Dončića pripisal generalnemu direktorju moštva Donnieju Nelsonu.
V nekaterih klubih imajo lahko trenerji dvojno vlogo. Potem imamo primere, ko se klubu pridruži mlad trener in nima besede pri draftu ali prodaji igralcev. Lahko se spremlja in poskuša potegniti največ iz tega, kar ima na razpolago. Veliko pa je odvisno od položaja ekipe. Ali gradijo ekipo na daljši rok, si želijo takoj v končnico, potrebujejo organizatorja igre, centra ali nekaj drugega. Phoenix je vzel Aytona, ker je menil, da na tem položaju potrebuje okrepitev. Konec koncev so tudi Tysona Chandlerja prodali Los Angelesu zato, da bi Ayton prišel še bolj do izraza.
Preizkusili ste se tudi kot košarkarski oglednik. Kako poteka delo na tem področju?
Nisem aktiven skavt, kot je na primer Primož Brezec pri Cleveland Cavaliers. Pomagam z nasveti in poznavanjem situacije v Evropi. Smo v stiku. Moja situacija ni tako stresna, da bi moral potovati na vsak mladinski turnir po Evropi. Občasno me pokličejo in vprašajo za mnenje. Ker gre za ljudi, s katerimi se v NBA sprejel tesne vezi, gre bolj za prijateljstvo sodelovanje. Zaenkrat nimam te želje. Imam odprta vrata za službo, če se bom v prihodnost odločil za to.
Moja situacija je bila precej drugačna. Okoli mene ni bilo takšnega pompa, ker tudi v Evropi nisem dosegel takšnih uspehov. Prišel sem v ekipo zvezdnikov. Steve Francis in Cuttino Mobley sta bila v vzponu. Z mano je igral Yao Ming, ki je postal član hiše slavnih. Pritisk je bil na drugih igralcih. Temu primerna je bila tudi moja vloga. Moral sem si izboriti mesto. Imel sem tudi smolo, ker sem imel tisto poletje pred začetkom sezone zelo neugodno operacijo kile. Izgubil sem veliko hitrosti, ki je bila moj največji atribut. Moj začetek ni bil postlan z rožicami. Moral sem se dokazovati.
Kaj se je od takrat v NBA najbolj spremenilo?
Svet se je spremenil. Danes si lahko v dveh sekundah ogledaš vrhunce filipinske lige, če želiš. Moji soigralci o meni niso vedeli ničesar. Moral si se dokazati na vsakem treningu. Danes veliko bolje poznajo evropske košarkarje. To je velika razlika. Evropejcem je danes lažje iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so precej bolj spoštovani. Če primerjam leti 2002 in 2018, je situacija povsem drugačna. Drugi razlog pa je, da se je Evropa že nalezla NBA kulture, igralci so veliko bolje pripravljeni na igranje v NBA. Takrat je obstajal velik razkorak. Evropski igralci smo bili samo in izključno evropski.
Tako kot Dončić ste tudi vi igrali v Teksasu, ki se ponaša s kar tremi zelo močnimi ekipami. Kakšna je košarkarska kultura v tej drugi največji ameriški državi?
Odvisno, kako dobro gre ekipi. Če košarkarska ekipa ne igra dobro, se navijači hitro obrnejo proti baseballu ali ameriškemu nogometu. V tem pogledu so podobni ostalim mestom. V Teksasu imajo zelo radi šport. Tudi ljudje so odkriti in prijazni. Radi imajo in spoštujejo športnike. Prijetno je igrati tako v Houstonu kot Dallasu in San Antoniu. Za razliko od nekaterih drugih ekip. New York velja za zelo hladnega. Če ti ne gre, ti navijači hitro obrnejo hrbet. V Teksasu je to drugače, ker te sprejmejo za svojega.
V tem pogledu se je Dončiću zelo dobro izšlo?
Zagotovo. Dallas je zdrav klub. Imajo lastnika, ki je nor na košarko. Dobrega trenerja in dobro vodstvo. Bogato tradicijo. Dallas je stabilen.
Letos ste postali direktor sindikata igralcev košarkarske Evrolige in se tako s parketa dokončno preselili za pogajalsko mizo. Kako poteka delo, ste zadovoljni z napredkom? Kakšni odmevni premiki?
Vse poteka po načrtu. V kratkem času, torej približno pol leta obstoja, smo naredili še več, kot smo si predstavljali. Gremo v pravo smer. Pogosto sestankujemo in se dogovarjamo z Evroligo. Stremimo k izboljšavam znotraj Evrolige, s katerimi bi igralcem pomagali, da bi imeli še daljše in boljše kariere. Odmevnejši premiki se bodo zgodili v letu ali dveh. Pomembno je, da imamo dobre temelje. Sodelujemo z najboljšimi igralci v Evropi, kar je velika odgovornost. Moramo biti kar pridni, da vzdržujemo takšen nivo dela.
Kaj vaša prizadevanja pomenijo za prihodnost reprezentančne košarke? Predvsem me zanima, kako se izogniti takšnim anomalijam, kot je na premer ta, da aktualni evropski prvak, torej Slovenija, ne bo igrala na svetovnem prvenstvu?
To je porazno. Če bi bila to Francija ali Španija, se ne bi tako mirno pometlo pod preprogo. Slovenijo so vsi odmislili. Z igralci se pogovarjamo o tej temi. Zaenkrat bi se bilo nesmiselno šopiriti brez konkretnega dogovora z igralci in Evroligo. Mi imamo kompetence za dogovor z Evroligo, torej ne morem vkorakati na Mednarodno košarkarko zvezo (Fiba) in jim deliti lekcije. To ni naš namen. Ko bo prišel pravi trenutek, verjamem, da bodo igralci povedali svoje mnenje. Tudi jaz si tega želim, vendar se stvari v košarki ne zgodijo čez noč. Vse je dobro premišljeno in vsaka stvar zahteva veliko pogajanj. Kot igralec si navajen na hitre spremembe, v svetu košarkarskega posla pa je precej drugače.
