Teoman Alibegović je bil dve desetletji najboljši strelec slovenske reprezentance na uradnih tekmah, na letošnjem evropskem prvenstvu ga je na prvem mestu zamenjal Goran Dragić, ki pa je pri tem odigral precej več reprezentančnih dvobojev. Alibegović je sicer zbral 52 uradnih nastopov in pri tem zbral 990 točk (povprečje 19.0 točke na tekmo).
Pred tem je bil član mlajših selekcij Jugoslavije, leta 1986 je postal evropski prvak v kategoriji do 18 let in leto kasneje svetovni prvak do 19 let.
V klubski karieri je po igranju za ameriško univerzo Oregon State nastopal v Nemčiji, z Albo je osvojil tudi pokal Radivoja Koraća, v Španiji, Turčiji, Grčiji in Italiji, kjer je med drugim branil barve Fortituda iz Bologne in videmskega Snaidera. Prav na Apeninskem polotoku se je tudi ustalil, v zadnjem času pa se pogosteje vrača v Ljubljano, kjer od začetka sezone igra njegov sin Amar Alibegović. V sredo si je tako ogledal dvoboj med Cedevito Olimpijo in nekdanjim evropskim prvakom Joventutom iz Badalone. Po tekmi je spregovoril za Žurnal24.
Kako bi ocenili zadnjo tekmo Cedevite Olimpije?
Malce se ponavljam. Najprej se moramo naučiti igrati nekoliko bolj trdo, kot drugo pa je kroženje žoge preslabo. Ko nam je to prvič uspelo, se je zgodil preskok v kakovosti in vrnilo se je v tekmo. Ko se žoga nabija v tla in žoga ne kroži, je to ekipa, ki jo je povsem lahko zaustaviti. Najlažje je braniti Cedevito Olimpijo. Imate dva igralca, ki delata vse, ostali pa niso niti prav v igri. Če bi žoga krožila in bi v igri sodelovali vsi, bi tudi onadva imela več prostora. Tako so pa vsi začeli 'podvajati', potegnejo se notri in čakajo na ta prodor, ki bo prišel. Žoga bi morali hitreje krožiti.
Zdaj ste redni gost na tekmah Olimpije...
Do zdaj sem bil trikrat.
Prej vas kar nekaj časa ni bilo. Kako se je vračati v Ljubljano? Vas ljubitelji košarke prepoznajo?
Lepo se je vrniti sem. Ljudje me kar poznajo, saj nisem prenehal s košarko pred kakšnimi petdesetimi leti. Mlajši me morda res ne prepoznajo toliko, ampak generacije od letnika 1975 naprej pa me. Srečujem veliko ljudi, veliko prijateljev. Lepo je priti v Ljubljano, rad pa bi videl, da bi bila ta dvorana v Stožicah polna. Rad bi videl nekoliko več 'krvi', da bi v dvorani zavrelo, zame je vse skupaj preveč 'gosposko'.
Kako bi primerjali navijače iz časov, ko ste vi igrali za izbrano vrsto, s temi zdaj. Je vse preveč odvisno od zmag? Po prvih porazih so dvorane namreč prazne, ob uspehih pa nabito polne.
Vedno pravim, da pravi 'tifoso' pride gledati svojo ekipo. Tudi, če moštvo igra proti tekmecu iz neke vasi. Pridejo vsi in so zadovoljni, veseli, srečni, če njihova ekipa raste. Če se to dogaja, potem z njo rastejo tudi navijači. Tu pa se gre za to, ali je prvo jajce, ali kokoš. Ali bo morala Olimpija najprej zmagati pet tekem in se bo napolnila dvorana, ali pa bodo navijači prišli in dvignili naboj pri fantih. Gre za mlade fante, ne gre za izkušene mačke, ki jih 'boli patka' pred kom igrajo. Tako kot na primer ta Joventut. Košarkarji iz Badalone so odigrali zrelo, naša igra pa je nihala, prišli smo blizu in so zbežali, nato se vse ponovi. Marsikaj lahko dobiš od publike. Če bi se zgodil ta preskok, se mi zdi, da bi vse lahko veliko lepše izgledalo. To je škoda za Ljubljano. V prejšnji sezoni sem si ogledal dvoboj Olimpije s Partizanom in ko sem šel s tekme, sem opravil dvajset klicev in vsem dejal, da sem gledal najboljšo košarko v zadnjih 20 letih. To je pokalo, teplo se je, teklo in zabijalo. To je bilo zelo lepo za videti. Zdaj pa se nekako zdi, da so vsi malce prestrašeni, nesigurni in ne vedo, kaj bi in kaj ne bi. A smo mlizu, manjka nam kanček. Proti Juventutu smo dvakrat stopili na 'gas' in smo bili blizu. Malce še manjka, ni zdaj treba vsega zamenjati.
Je tista tekma s Partizanom na primer vplivala na prihod vašega sina Amarja k Olimpiji pred to sezono?
Ko sem bil mlad igralec in sem začel hoditi v jugoslovansko reprezentanco, so imeli poseben program in legendarni Krešo Ćosić je hodil po klubih in nas treniral. Odšel je na primer v Split, kjer je delal s Tonijem Kukočom, Dinom Rađo in Nenadom Videko, pa je prišel v Sarajevo in treniral Samirja Avdića, Radenka Dobraša, Zdravka Radulovića in mene ter odšel k Partizanu, kjer sta bila Sale Đorđević, Žarko Paspalj. Hodil je naokoli in delal z nami. Enkrat mi je dejal: 'Mali, kdo lahko razume 'čovika' z 210 centimetri boljše od človeka, ki ima 210 centimetrov?' In to mi je ostalo v spominu. Ko se je odločalo, kam bi Amar odšel, sem mu dejal, kdo bi te lažje razumel, kot človek, ki je igral takšno košarko, kot bi jo ti moral igrati. Igraj kot Jurica Golemac in boš dober igralec. Dejal sem mu, da naj se zaradi Jurice pridruži Olimpiji. In zdaj bi rad videl, da Golemac v Amarju prepozna svoj projekt. Ker na primer Jurica iz Yogija Ferrella ne more narediti svoj projekt, Yogi je pač to, kar že je. Amar pa ima še precej rezerv. Lahko naredi nekaj zelo dobrih potez, zdaj je treba to prenesti na celotno tekmo. Da se te serije zgodijo večkrat na dvoboj. Rad bi videl, kako igra Karlo Matković. To sta projekta za Olimpijo, takšni igralci rastejo vsak dan, potrebno je le najti način, da se ponavljajo te dobre serije. Ampak brez kroženja žoge ne bo šlo.
Igrali ste po celi Evropi, vsepovsod imate stike. Kako se zdaj v tujini gleda na Olimpijo?
Še vedno ima nek imidž. Smatra se za klub, ki naredi mlade igralce, a če smo pošteni, do česa takšnega v zadnjih petih letih na primer niti ni prišlo. To je ena stvar, druga pa je ta, da če Olimpija le malce zamiga, se vse lahko dvigne. Vsakdo naj malce prispeva. Evo, jaz sem sebe pripeljal iz Italije in sem vpil kot slon. Vsakdo naj zavpije trikrat med tekmo in bomo skupaj naredili gužvo.
Če se preusmerimo na reprezentanco, zdaj niste več prvi strelec izbrane vrste.
Vedno je lepo videti, da sem ta rekord držal okoli dvajset let in če ne bi reprezentance predčasno zapustil tudi zaradi svojih privatnih razlogov in recimo še nekaterih tehničnih reči, bi se bilo potrebno še nekoliko bolj preznojiti, da bi me prehiteli. Mislim, da je edini pravi strelec, ki bi me z lahkoto prehitel, Luka Dončić. Po mojem mnenju gre za neverjetnega igralca, ki se je zgodil Sloveniji. Reprezentanca je lepa zgodba. Treba je iti naprej, jo malce pomladiti, vključiti mlade fante. Ti, ki so na izhodnih vratih izbrane vrste, pa morajo priskočiti na pomoč, da bi bil preskok za mlajše lažji. To je največji problem Slovenije. Nihče od mlajših ni nosilec igre in se v reprezentanci šele učijo nekaterih stvari. To je katastrofa. Reči bi se morali naučiti že prej in v reprezentanco priti kot 'fertik' igralci.
Je bil poraz v četrtfinalu proti Poljski veliko razočaranje?
Bilo mi je predvsem žal. Mislim, da si je Slovenija zaslužila preboj v polfinale, bila je boljša od Poljske. A zgodil se slab dan. Vse je šlo narobe. Če bi odigrali še devet tekem, bi Slovenija verjetno vseh devet tudi dobila. Ampak treba je biti pripravljen tudi za takšne tekme, ko se gre na izločanje. Vsakič je potrebno iti na 'ful'. Zmagati proti Franciji, Nemčiji, dobiti pomembne tekme, nato pa padeš na izpitu zrelosti. Lahko se je motivirati za odlične nasprotnike, težje pa za na papirju nekoliko lažje tekmece. In tu ni bil narejen preskok. To je bilo to.
Ste v preteklosti kdaj razmišljali, da bi vsi vaši sinovi igrali v slovenskih reprezentancah.
Ta mali, Denis, je sicer rojen v Italiji, a je bil v slovenski izbrani vrsti do 20 let. Mirza je bil član italijanskih selekcij in je pravzaprav sam sebi vzel pravico, da bi nastopal za Slovenijo, enako tudi Amar, ki je že zastopal Bosno in Hercegovino. V Sloveniji bi najverjetneje morala igrati z zvezdico (kot naturalizirana igralca; op.p.). To se je zgodilo Amarju v Bosni. To je navadna zajebancija.
To je vsekakor nekaj posebnega, imate tri sinove, ki bi pravzaprav lahko nastopali v treh reprezentancah.
Tako je (smeh).
Tu pa je še vaš nečak Luka Gorza, ki je član NBA zasedbe.
Res je, zdaj je dobil pogodbo z Minnesoto. Seveda spremljam tudi njega. Luka in Amar sta oba vzela potni list BiH.
Ampak oba sta z zvezdico.
Ja. To je brezveze. Imaš nekatere igralce, ki nimajo nikakršne povezave z neko državo in so res pravi tujci ter dobijo to zvezdico, v primeru Amarja pa je tako, da sem bil res član Slovenije, a sem bil rojen v Bosni, tam sem dokončal osnovno šolo, žena je Bosanka, vsi štirje stari starši so Bosanci. Čakaj malo! Potni list je vzel po 16. letu in ima zaradi tega zvezdico. To je totalni 'nonsens'. Potem pa Hrvatje vzamejo enega Matkovića, ki je že igral za BiH do 18 let. On se odloči 'jebote, ne bom igral za bosansko reprezentanco, raje bom za hrvaško' in mu ne dajo zvezdice ter lahko mirno igra. Ni nekega smisla pri vsem tem. Zame je to totalna 'pizdarija'.
Pri nas so se sicer pojavljale govorice, da bi lahko vaš nečak igral tudi za Slovenijo. Je bila to res opcija?
Malce smo se pogovarjali, z Rašom (Nesterovićem, generalni sekretar KZS) sva prijatelja, kolega sva še od takrat, ko sva skupaj igrala. Pogovarjali smo se. A bilo je pravzaprav tako, da so razumeli, da je Luka sin moje sestre, kar pa ne drži. Je sin ženine sestre, moje svakinje. Mislili so, da je moj nečak preko moje sestre, ki je slovenska državljanka in živi v Sloveniji. Na KZS so bili sicer zainteresirani in so želeli videti, kakšen bi bil odgovor. To ni bila slaba poteza. Predsednik Matej Erjavec in Rašo delata dobro, reprezentanca ima v tem času velike uspehe, pravzaprav zgodovinske.
Je bila že vaša generacija sposobna velikih dosežkov, večjih kot so bili?
Ma, seveda. Takrat je bila storjena velika napaka s trenerjem, ne bi o imenu. Imeli smo boljše reprezentance kot je ta zdaj. Bili smo kakovostnejši, imeli smo daljšo klop, vsaka pozicija je bila zapolnjena. Počakajte malo! Imeli smo Sanija (Bečirovića), Bena (Udriha), Matjaža Smodiša, Nesterovića, Boštjana Nachbarja, Marka Milića, Marka Tuška, Borisa (Gorenca), mene... Imeli smo res izjemne ekipe, potem pa za selektorja izberejo učitelja telovadbe. Lepo vas prosim!
Govorimo o ...
Borisu (Zrinski; op.p). Imel sem tri otroke, vsako poletje sem namenil reprezentanci, nato pa... Človek v življenju ni videl pravega evropskega pokala. Ko je prišel v reprezenzanco, je želel narediti glasovanje za kapetana reprezentance. Ko je to dejal... 'Fertik'. Bejž, jaz grem domov. Najboljši igralec, ki ga je treniral, je bil Veljko Petranović. To je bila napačna odločitev, to je največja škoda, ki je bila narejena slovenski reprezentanci. Predsedniku KZS Dušanu Šešoku, ki je bil moj sosed v Komendi, sem takrat dejal, da je prost Svetislav Pešić, da je prost Božidar Maljković, pol Evrope si je želelo vzeti slovensko reprezentanco, sline so se jim cedile, da bi jo vodili, mi pa naredimo 'pizdarijo' in vzamemo človeka, ki je sicer dobra oseba, a ni na tej trenerski ravni. Osebi, ki s traktorjem celo življenje orje njivo, daš za vozit ferrari in to ne avto, ampak bolid formule 1. Takrat smo imeli tudi na primer Jureta Zdovca v najboljših letih, enako je bilo z mano. Takrat so nam, po mojem, uničili najkompletnejšo reprezentanco v zgodovini Slovenije. Morda sem sicer malce prestrogo dejal nekaj reči o Zrinskem, a še vedno me pogreje, ko se spomnim na te zadeve.
