"Jokal sem kot mali otrok. V zadnjih dveh dneh so emocije res prišle na plano, razmišljanje o tem, kje si bil, kaj si dosegel. Še zlasti po tisti poškodbi, po kateri sem se uspešno vrnil. Z Boštjanom sva v Ljubljano res uspela pripeljati velikane evropske in svetovne košarke ter na ta način dokazala, da kjerkoli sva igrala, sva pustila delček srca, zaupanja, spoštovanja. Ti ljudje so tokrat prišli in izkazali spoštovanje na najboljši možni način," je po Košarkarkarski simfoniji, na njej sta z Boštjanom Nachbarjem tudi uradno sklenila kariero, dejal Sani Bečirović in dodal: "Ta dogodek je presegel vsa moja pričakovanja. Res ne znam tega opisati z besedami."
"Danes bo še zelo dolga noč, ker bo treba vso bolečino omiliti (smeh). Bili smo daleč od vrhunske forme, a adrenalin in ljubezen do oranžne žoge je vse skupaj premagala. Zaključek kariere je pravi. Postaviš copate v kot in to je to," je še menil Sani, ki je bil presenečen ob podatku, da je na svoji poslovilni tekmi dosegel 32 točk. "Toliko? Res? Upam, da bo ta številka jutri v naslovu (smeh)."
Bečirović je sicer že pred nekaj leti resno razmišljal, da bi zaključil kariero. Vse skupaj je namreč mislil končati že leta 2011: "Po kratki epizodi z moskovskim CSKA sem nameraval končati. Preprosto se je nabralo preveč vsega. Takrat je v moje življenje stopil Saša Đorđević. Na svoj način me je prepričal, da se vrnem, da začnem priprave z njim pri Benettonu. V tistem mesecu in pol je iz človeka, ki je bil zafrustriran in prenasičen s košarko, znova prebudil otroka v meni, ki je ponovno vzljubil ta šport. Nato sem odigral še štiri, pet let. On je absolutno krivec za to, da sem vztrajal. Poklical me je, ko je slišal, da želim nehati. Moj idol iz otroških let. 'Ajde, da se nađemo v Portorožu!' in sva se dobila v Portorožu na večerji. Vprašal me je, če sem normalen, da želim končati pri 30. letih. Rekel sem, da je tako, da imam polno glavo vsega. Odvrnil je, da mu naj naredim samo eno uslugo in naj pridem na njegove treninge, da bo še nekaj časa užival v tej košarki. Ko ti takšna legenda izreče takšne besede, je to lepo slišati. Na takšen način me je spravil v Benneton, kjer sem doživel eno lepših sezon."
Bečirović bi sicer že zelo zgodaj lahko končal kariero zaradi težav s kolenom. V spominu so mu ostale tudi solze njegovega očeta Memija, ko je po operaciji zapuščal njegovo sobo. "To je bil trenutek, ki me je gnal naprej," se je s solzami v očeh spomnil Sani. "Ko vidiš osebo, po kateri se zgleduješ... Da je tudi njega zlomilo. Res ni bilo lahko. Niti sam ne vem, kje sem vzel energijo za nadaljevanje. Ne morem opisati, kaj sem takrat razmišljal, kaj mi je šlo po glavi. Vedel pa sem, da se želim vrniti na parket. Bodisi zaradi sebe bodisi zaradi Memija. Uspelo mi je in to je najbolj pomembno."
Hkrati z Bokijem in Sanijem se je sicer poslovila tudi plesna skupina Zmajčice. Slednji je bil vedno privženec ljubljanskih plesalk. "Vedno sem bil njihov fan. Prvič v življenju, v karieri, se je danes zgodilo, da sem lahko v miru pogledal njihov nastop in mi ni bilo treba škiliti na parket ob time-outu."
Je imel Zmago Sagadin res na voljo pomočnika, ki ga je opozoril, če je kateri od igralcev med minuto odmora pogledoval proti plesalkam? "Tudi to je res (smeh). Mislim, da nam je kar dobro uspevalo vse skupaj zakamuflirati in vreči kakšen pogled na parket."
Že leta 2000 sta z Nachbarjem sicer postala evropska prvaka do 20 let, 17 let kasneje pa je bil navdušen ob uspehu Slovenije na članskem EuroBasketu: "Finale sem gledal na Kitajskem z velikim prijateljem Miroslavom Raduljico. Zato je to zame tudi ena posebna zgodba, poseben način, na kateri sem doživel to prvenstvo. Ostalo mi bo v spominu za vedno."
"Borba med Evroligo in Fibo se mora preprosto končati. Trpi košarka, trpimo mi navijači, ker preprosto v reprezentancah ne moreš imeti najboljših igralcev. Upam, da se bo kmalu našla rešitev. Menim, da so košarkarji pripravljeni igrati, treba pa jih je razumeti. Vsak dejansko živi od kluba, si v njem služi kruh. Zaradi tega je normalno, da se v večini primerov odločijo za klub," je trenutne košarice reprezentanci sicer pokomentiral Bečirović.
Ta je prepričan, da v Sloveniji nismo dobro izkoristili naslova evropskih prvakov: "Tu gre velika kritika vsej javnosti, celotni Sloveniji. Nikjer nisem zasledil kakšnega znaka, ki bi dejal 'pristali ste v državi evropskih prvakov', ko bi se peljali v Postojnsko jamo, bi lahko pisalo 'Ste v jami evropskih prvakov'. Ne vem. To je naša slovenska majhnost. Zgodilo se je, dva tedna se je proslavljalo, juhuhu, potem pa nič. Ljudje, to se zgodi enkrat na 10, 20, 30 let, morda se ne bo zgodilo nikoli več! Mislim, da bi morala celotna država to obešati na veliki zvon. V Srbiji so glede tega bolj ozaveščeni, ne bom rekel ponosni, ampak... Oni bolj čutijo to, da so jim Slovenci vzeli zlato, kot mi čutimo, da smo evropski prvaki. Tu bi morali več narediti tudi mediji. Na tem valu bi se moralo graditi še marsikaj."
