Avstralec Luke Plapp (Jayco-AlUla) in Kolumbijec Santiago Buitrago (Bahrain-Victorious) sta bila velika junaka četrte etape dirke Pariz-Nica, ki je ponudila prvi resni spopad favoritov za skupno zmago. Medtem ko je Buitrago slavil etapno zmago, je Plapp po etapi oblekel rumeno majico, katero bi lahko na svojih ramenih nosil še kar nekaj časa.
Največji favoriti za skupno zmago so se namreč ušteli ter omenjeni dvojici na četrti etapi "dirke proti soncu" pustili preveliko prednost, na koncu pa so se na zadnjem vzponu borili le še za tretje mesto. Čeprav je to v zaključnem sprintu pripadlo Dancu Mattiasu Skjelmose Jensenu (Lidl-Trek) se je vseeno za najmočnejšega na samem vzponu izkazal Remco Evenepoel (Soudal-QuickStep), ki je med drugim vzel nekaj sekund tudi svojemu največjemu rivalu in našemu junaku Primožu Rogliču (Bora-hansgrohe).
Po štirih etapah je tako v vodstvu Plapp, ki ima 13 sekund prednosti pred Buitragom in 27 sekund pred prejšnjim nosilcem rumene majice Američanom Brandonom McNultyjem (UAE Team Emirates). Remco na petem mestu zaostaja za točno pol minute, medtem ko je predvsem zaradi poraznega ekipnega kronometra Bore-hansgrohe Roglič šele na 15. mestu, z minuto in desetimi sekundami zaostanka za Plappom.
A priložnosti za izboljšanje položaja bo še veliko, saj do konca dirke najprej sledita še dve razgibani hriboviti etapi, medtem ko se vse skupaj zaključi še z dvema gorskima etapama. Ravno četrtkova peta etapa dirke obeta še najmanj priložnosti za spremembe pri vrhu in zelo verjetno bo Roglič moral počakati na zadnje tri etape, če želi Remcu in druščini vrniti udarec.
193,5 dolga etapa od Saint-Sauveur-de-Montaguta do Sisterona je sicer precej razgibana, a se zaključi z dolgim povsem ravninskim odsekom. V bistvu gre za zelo podobno etapo tisti iz dirke Pariz-Nica leta 2018, ko sta se v Sisteronu za zmago udarila še edina preživela ubežnika Nils Politt in Jérôme Cousin, ki je na koncu tudi slavil, medtem ko je glavnina prečkala ciljno črto vsega štiri sekunde za njima. Sisteron je sicer nedavno gostil cilj etape tudi na dirki po Franciji, v sprintu glavnine pa se je leta 2020 za najmočnejšega izkazal Caleb Ewan.
Tokratna etapa je ponovno precej razgibana, torej bi morala ustrezati ubežnikom, medtem ko se bodo ekipe, ki imajo v svojih vrstah sprinterje, ki se znajdejo tudi na klancih, borile, da bi o zmagovalcu odločal sprint glavnine.
Prvi del etape je povsem raven, prvi kategorizirani vzpon pa bodo kolesarji prečkali šele po 82,5 kilometrih. Najprej kolesarje pričaka Col de la Sausse (3. kategorija, 2,6 km, 5,2 %), kateremu sledi Col de Peyrurgue (3. kategorija, 5,3 km, 4,9 %), ki bo najverjetneje še najzahtevnejši preizkus dneva.
Sledita namreč le še Côte de la Rochette-du-Buis (3. kategorija, 2,3 km, 5,4 %) in Col de la Pigière (3. kategorija, 2,6 km, 5 %), katera pa kolesarji prečkajo skoraj 50 kilometrov pred ciljem. Od tu sledi 30-kilometrski rahel spust, medtem ko je sam zaključek skorajda povsem ravninski.
Etapa bi tako dosti bolj kot Rogliču lahko ugajala drugemu Slovencu Luki Mezgecu (Jayco-AlUla), ki blesti v podobnih zaključkih, a se vseeno zdi, da mu bo ponovno pripadla vloga pomočnika.
Če bodo vzponi prezahtevni za njihovega glavnega sprinterja Dylana Groenewegna, bo zelo verjetno poizkusil pripraviti čim boljše izhodišče za sprint Michaelu Matthewsu, medtem ko bo imel zagotovo pomembno vlogo tudi pri branjenju rumene majice, ki jo na svojih ramenih nosi njegov moštveni kolega Plapp.
Gremo stavit da bo prišel do cilja.....