Tragedija na dirki po Švici, ko je zaradi padca na spustu umrl švicarski kolesar Gino Mäder, je sredi junija pretresla kolesarski svet. Matej Mohorič, prijatelj in moštveni kolega Mäderja pri ekipi Bahrain Victorious, je za Velo spregovoril o izjemno težkih trenutkih po žalostnem dogodku.
"Ko se zgodi nekaj takšnega, seveda pomisliš, da bi odnehal. Vprašaš se, zakaj počneš to in ali je vse skupaj vredno," je izjavil slovenski kolesar.
"Mladi mož na takšen način izgubi življenje. Bil je resnično dobra oseba. Bili smo si blizu, verjetno sem z Ginom preživel več časa po sobah kot s svojimi brati in sestrami. Seveda ni lahko, ko izgubiš takšnega prijatelja. Potrebno se je pogovoriti z drugimi in se odločiti, če še želiš nadaljevati," je dodal Mohorič.
"Razmislek je potreben tudi zaradi družine, ki gleda tvoje dirkanje. Bila je dirkaška nesreča, ne mislim pa, da je dirkanje bolj nevarno od samega treninga ali življenja nasploh," meni 29-letni Slovenec.
"Reči se lahko pripetijo, ko jih najmanj pričakuješ. Verjamem v Boga in to vsaj delno zmanjša pritisk, ki ga čutim na ramenih. Verjamem, da je bil Gino preprosto predober za ta svet, da je bila morda usoda, da nas je zapustil, a nikoli ne veš. O teh rečeh moraš razmišljati in se o njih pogovarjati. Če se ne, lahko vse skupaj ostane v tebi, če tega ne rešiš, je vse skupaj zelo težko in pride na plan, ko to najmanj pričakuješ."
Po Mäderjevi smrti so v ekipi poskrbeli, da so kolesarji imeli na voljo ustrezno podporo in svetovalce: "Potrudili so se po najboljših močeh, pripravili so nas v to, da smo o tem razpravljali, bili odprti in prosili za pomoč, ko jo je kdo potreboval."
"Prepričan sem, da nas je to dodatno zbližalo. Gino je bil zelo odprtega duha in vsi smo se z njim zelo dobro razumeli. Ni bil zaprta oseba, bil je prijazen fant in zato nas je vse skupaj še toliko bolj prizadelo," se je spomnil slovenski kolesarski šampion.
Na dirki po Franciji, ki je kmalu sledila, so v ekipi v Švicarjev spomin kolesarili še bolj zavzeto. Mohorič je dobil 19. etapo, po njej so na plan privrela čustva.
"Čutilo se je, da je vse drugače. Najboljši primer tega je bila moja udeležba v begu v deveti etapi na Puy de Dome. V normalnih okoliščinah verjetno ne bi vztrajal in se na vso moč trudil na zadnjem vzponu, saj bi menil, da na tistem težkem klancu nimam nobenih možnosti za etapno zmago, a sem to storil iz spoštovanja do Gina."
"Tudi on je bil hribolazec, zato sem šel do svoje skrajne meje in na koncu niti nisem bil tako oddaljen od zmage v tisti etapi (osvojil je tretje mesto; op.p.). To je pokazatelj tega, kako odločni smo bili, da dobro opravimo svoj posel," je zaključil.
dezurni@styria-media.si
