"Vprašajte tekmece, kdo je osvojil Tour od leta 1999 do 2005"

Belgijec Johan Bruyneel, nekdanji športni direktor ekip, v katerih je najslavnejši dopinški grešnik Lance Armstrong osvojil sedem zaporednih naslovov na dirki po Franciji, trdi, da je bilo uživanje poživil prostovoljna odločitev vsakega posameznika in da s svojim "programom" ni nikoli ogrožal zdravja kolesarjev.

Prepričan je tudi, da dosmrtna prepoved udejstvovanja v kolesarstvu, ki mu jo je leta 2018 izreklo Mednarodno športno razsodišče (Cas) v Lozani, ni posledica sistematične uporabe dopinga, temveč arogance, ki so jo člani moštva izžarevali v času popolne prevlade.

Po odmevni odločitvi Cas-a  je Bruyneel trdil, da so s sodelavci "plačali davek svojega arogantnega vedenja", zdaj pa je to izjavo podrobneje razdelal v intervjuju za Dpgmedia.be.

Epa

"Ker smo ves čas zmagovali, smo se avtomatično znašli v situaciji, ko so nas ljudje dojemali kot dolgočasne in začeli navijati proti nam. Želeli so si našega poraza. Trenutno je morda Jumbo-Vismo v podobnem položaju."

"Vam dam konkreten primer. Bili smo med prvimi, ki smo organizirali višinske priprave. Vedno sem nas ščitil pred zunanjimi radovedneži. Nismo želeli, da bi konkurenca dobila kakršnekoli informacije o nas. Tudi novinarji niso bili dobrodošli, saj smo želeli prikriti, koliko truda se skriva za našimi uspehi. Fantje so se v mrazu in dežju mučili tudi po osem ur," je metode dela opisal Brunyeel.

Izogibanje medijem je zaradi Armstrongove priljubljenosti sčasoma postalo misija nemogoča. "Kmalu je dobil osebnega stražaja. Nato so nam že organizatorji Toura priskrbeli dva policista, ki sta skrbela le zanj. To je bilo nujno. S tem smo si izoblikovali tudi določen imidž. Ker nismo odgovarjali na vprašanja, smo izgubljali navijače. Če sem iskren, nismo kazali prav nobenega sočutja."

Epa

"Naša aroganca je vsekakor vplivala na strogost izrečenih sankcij. Armstrong je bil v nekem trenutku večji od Toura, organizatorji pa so to stežka sprejeli. Ustvarili smo fenomen in navzven dajali občutek, da smo pomembnejših od vseh ostalih. Sčasoma so nam vrnili milo za drago."

Epa

"To je smešno. V sedmih letih ni nihče osvojil Toura? Vprašajte tekmece, komu po njihovem mnenju pripada rumena majica. Ulrich se ne bo oklical za zmagovalca. Basso, Klöden, Zülle ali Beloki prav tako ne. Me prav zanima, zakaj? Poglejte primer Oscarja Pereira. Ko so Floyda Landisa (zmagovalec toura 2006, op. a.) ujeli, je Pereiro postal zmagovec Toura. Zakaj niso enako ravnali v primeru Armstrongovih tekmecev? Zakaj niso nikomur dodelili zmage? In zakaj je Bjarne Riis (zmagovalec Toura 1996, ki je javno priznal uporabo dopinga, op. a.) še vedno med zmagovalci?" je na dvojna merila opozoril Bruyneel in dodal, da je bilo na omenjenih dirkah dopingiranih najmanj 90 odstotkov tekmovalcev.

"Ali obžalujem organiziran sistemski doping? Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker stvari niso črno-bele. Doping ni nekaj, kar bi obstajalo od leta 1999 do 2005. Včasih smo temu rekli doping, danes je to znanost. V začetku 90. let je eritropoetin (EPO) vstopil v vzdržljivostni šport. Leta 1996 je bila uporabna na vrhuncu. Tudi sam se ga posluževal. Ali to obžalujem? Ne. Bil sem član generacije, ko je bilo to nekaj normalnega. Lahko si se pridružil ali odšel domov. Tako je pač bilo. Nekateri so s tem prenehali, vendar ne bom nikogar imenoval. Kdor je zmagoval v tem obdobju, je bil vsekakor del te igre. Sicer nisi imel možnosti."

"Dopuščal sem uporabo dopinga, ki pa je bila nadzorovana. Ali to obžalujem? Ne. Nikogar nisem silil k uživanju prepovedanih sredstev ali ogrožal njihovega zdravja," je zatrdil Buyneel in se dotaknil še pričevanja Davida Zabriskieja, ki naj bi bil po lastnih besedah prisiljen v uporabo dopinga. "Popolna neumnost in izmišljotina. Imam priče, ki so prisostvovale rotenju Zabriskieja, če se lahko pridruži. Napotil sem ga k ekipnemu zdravniku, ki ga je seznanil s pravili," je pristavil.