Kaj pričakujete od slovenskih smučarjev na tekmah v Kranjski Gori?
Nimam pričakovanj, predvsem bi jim želel srečne in uspešne vožnje. Da bi se prebili iz tega nivoja, v katerem se nahajajo. Želel bi si, da bi na obeh tekmah imeli vsaj enega finalista. V veleslalomu ima za to največ možnosti seveda Žan Kranjec, v slalomu pa Matic Skube. Bodo pa lahko navijači tokrat pozdravili tudi novega svetovnega prvaka Miho Hrobata in Štefana Hadalina, ki sta se oba vrnila z dvema kolajnama z mladinskega svetovnega prvenstva. Vredno si bo ogledati tokratni pokal Vitranc, če bodo Slovenci med točkami, bo vse še nekoliko lepše.
Je pokal Vitranc še praznik slovenskega smučanja?
Praznik je takrat, ko je nekdo od naših dober. To se je letos dobro videlo tudi v Mariboru, ko so vsi prišli zaradi Tine Maze. Potem je praznik. Če pa rezultatov ni, je ljudi precej manj. Vseeno je treba na Vitranc gledati kot na svetovni športni dogodek, na njem nastopajo le najboljši smučarji. Lahko smo le veseli, da ta dogodek imamo. Vsega ne bi enačil s tem, kako dobri so lahko Slovenci. Včasih je treba gledati tudi nekoliko drugače. Nekatere športne prireditve so lahko uspešne tudi v državah, kjer svojega predstavnika niti nimajo. Treba je včasih na vse skupaj gledati tudi kot le na vrhunski šport.
Smo Slovenci glede rezultatov in ogledov tekem razvajeni?
Ne, nismo razvajeni, je pa jasno, da so vsem v glavi ostale množične evforije, ko je bil nekdo od naših dober. Vse je bilo povezano z nekim lokalnim navijaštvom, nekoliko več bi bilo morda treba dati podpore tudi dobrim tujim športnikom, ki pridejo k nam nastopati. Mogoče bi se dalo navijati tudi za njih in občudovati njihove športne nastope.
Kako se spominjate evforije iz časov, ko ste bili med favoriti v Kranjski Gori?
Zelo dobro, na to imam res zelo lepe spomine. To je bila zame domača tekma, bil sem član smučarskega kluba Kranjska Gora. Imel sem domač teren, ogromno navijačev, prijateljev, prisotna je bila družina ... Vsi skupaj te spremljajo na domačem terenu. Prišli so tudi super uspehi, zmaga, drugo mesto, enkrat sem bil četrti, kar nekaj je bilo dobrih rezultatov. Vseh nastopov pa se dobro spomnim, tudi tistega prvega, ko sem bil prvič predtekmovalec. To je bilo nekje leta 1989, 1990, tam nekje. Spomini so kar jasni.
Ste imeli kot predtekmovalec tremo?
Še večjo kot kasneje, ko sem že tekmoval. Kot predtekmovalca te vsi gledajo, vsi so še na mestih, ko pa se spustiš s številko 60, pa so že tri četrtine gledalcev za šankom in v šotorih. Tako, da ... (smeh).
Kaj pa spomini ob evforijah v času Bojana Križaja in Roka Petroviča?
Vse skupaj je bilo še na ravni višje kot ob moji zmagi. Bilo je še več ljudi, časi so bili vseeno nekoliko drugačni. Takrat je prišlo do preboja jugoslovanskega oziroma slovenskega smučanja. Bil sem prisoten na obeh tekmah, ob zmagi Bojana Križaja in nato Roka Petroviča. Tega se prav tako dobro spominjam. Bil sem dejansko čisto na progi, ker je oče opravljal vlogo sodnika pri vratcih. Kot otrok sem te uspehe gledal zelo od blizu.
Zadnjo uvrstitev na stopničke je Slovencem prinesel Uroš Pavlovčič leta 2001, ko je bil tretji v veleslalomu. Kdaj bi se lahko ponovilo kaj takšnega?
Te napovedi so zelo nehvaležne. Na koncu koncev je vse mogoče, je pa zelo malo verjetno, da se bo to zgodilo v zelo kratkem času. Treba je pogledati, kako kakovostne tekmovalce imamo. Mislim, da je njihov trenutni domet okoli 20. in 30. mesta, morda pa se bomu kaj posrečilo. Zaenkrat so možnosti za zmagovalni oder zelo majhne, a možnosti so vedno tudi prisotne.
Morda tudi s prihodom novih slovenskih smučarjev? So kolajne z mladinskega svetovnega prvenstva dober znak?
Ne samo dober. To je bil vrhunski rezultat. To je zdaj velika naloga odgovornih, da bodo v ta dva tekmovalca resnično vlagali. Potrebno bo skrbno načrtovati delo z njima, da bosta uspešno prestopila tudi med člane. A je vprašanje, če se bo vse dobro izšlo. Tu so vsakoletne menjave trenerjev, vsako leto višji samoprispevki in cel kup težav. Kar zahtevna naloga leži pred tema dvema tekmovalcema.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi se razmere izboljšale?
(smeh) A imava še dve uri in pol časa? Zelo težko je vse skupaj povedati v nekaj stavkih. Odgovor na takšno vprašanje zahteva veliko časa. Postoriti je treba veliko stvari, predvsem pa je treba sesti in se strateško pogovoriti o prihodnosti. Treba je predvsem razmisliti, kašna je sploh strategija Smučarske zveze Slovenije.
