V primerjavi s prejšnjimi igrami je Kauzer tokrat na olimpijski premieri v Južni Ameriki deloval izredno mirno. Bržkone so svoje naredile tudi izkušnje, a ne le olimpijske, temveč pridobljene z leti.
"O Pekingu 2008 in o Londonu 2012 sploh nisem razmišljal. Življenje teče dalje in šport je šport. Sestavljen je iz vzponov in padcev. Imel sem veliko vzponov na svetovni pokalih, evropskih in svetovnih prvenstvih. Imel sem tudi padce, posebej na olimpijskih igrah, a krivulja se je enkrat morala obrniti navzgor," je povedal nekdanji dvakratni svetovni prvak.
Delno pa pravi, mu pri uspehih zdaj pomaga tudi urejeno družinsko življenje, žena Janja in hčerka Nola, ki je prišla na svet neposredno po olimpijskih igrah v Londonu. "Ko postaneš oče, se spremenijo prioritete. Na prvem mestu je družina in da uživamo v življenju. Zanesljivo drži, da če si sproščen in če imaš ta del urejen in podporo doma, potem ni težko delati in vztrajati. Včasih je že kanček dvoma lahko v športu preveč."
Olimpijsko srebro iz Ria je vzel tudi kot osebno zmago za vrnitev po izgubljeni sezoni 2013, ko je moral na operacijo rame: "Pretežko se je bilo vrniti na ta nivo in nisem si dovolil, da bi se zdaj ukvarjal s tem, kar je bilo pred štirimi in osmimi leti. Danes je bila ta tekma zame nagrada, da sem se vrnil in lahko nastopil na svojih še tretjih igrah. Obenem pa sem medalje vesel, saj sem hčerki obljubil presenečenje iz Brazilije in obljubo sem izpolnil."
Prav poškodba je čas, ki se ga Kauzer nerad spominja, obenem pa je zaradi tega še bolj ponosen na svoj dosežek. "Ko si dober in dosegaš izide in ko vse gre kot po maslu, takrat te vsi trepljajo. Ko se poškoduješ pogosto ostaneš sam, a če se obdaš z ljudmi, ki jim zaupaš, jih imaš rad in te podpirajo, ni težko iti čez vse," še pravi tekmovalec in dodaja, da je za njegov uspeh zaslužna tudi vrsta drugih, ki so mu pomagali ob vrnitvi.
V mislih tudi Tokio 2020
Očitna je bila tudi razlika v pristopu k igram, saj je Kauzer v preteklosti najavljal olimpijsko medaljo, tokrat ne. "Vsak športnik mora biti do sebe iskren in stati za tem, kar dela in za tem, kar je sposoben doseči. Nikoli zase nisem mislil, da sem oh in sploh. A 10 let sem v svetovnem vrhu in med najhitrejšimi. V London sem šel kot svetovni prvak in takrat nisem odhajal tja z izjavo, da bom nastopil po najboljših močeh. Če usmeriš energijo in misli v pravo smer, tudi uspeh pride. Na prejšnjih igrah se ni izšlo, zdaj pa."
Športnik, ki ga že krasijo prvi sivi lasje, sam pravi, da ima to po očetu, razmišlja tudi o tem, da bi vztrajal še štiri leta do Tokia 2020. "Že 26 let treniram ta šport. Kaj pa so še štiri leta? Vem, da prihajajo mladi, in ne trdim, da bom nastopil tam, a bom vztrajal in skušal še četrtič priti na olimpijske igre. Dokler bom užival v športu in dokler bom dosegal izide in se bom sposoben kosati z mladimi, bom vztrajal. Kajak je moja prva ljubezen in od prve ljubezni se zelo težko ločiš."
Nehote je Kauzer neposredno po medalji sprožil novo zgodbo o kavču, od koder si je v domači dnevni sobi leta 1996 ogledal srebrno vožnjo Andraža Vehovarja, sam pa je s kavčarji okaral nezadovoljne navijače po londonskem neuspehu, "Takrat to ni bil znak razočaranja, a pravim - spoštujte ljudi, športnike in sočloveka. Stvari v življenju niso tako enostavne, kot izgledajo na televiziji. Nikogar nisem želel užaliti, težava pa je, ko se kdo najde v teh besedah, sicer pa za vse skupaj le zamahnem z roko. Res pa je, da v življenju ne moreš ugajati vsem in tega se na da spremeniti."
Spodbuda tudi za dvojec in Kragljevo
Med najbolj zadovoljnimi je bil ob Kauzerjevem uspehu direktor reprezentance, Andrej Jelenc, ki je priznal, da je težko spremljal finale. Vedel je, da Kauzer lahko osvoji odličje, če pokaže svojo vožnjo.
"Zadnjih šest tekmovalcev je prikazalo izredne vožnje v zelo napetem finalu. Ko je Peter odpeljal, je bilo treba počakati ostale in bilo je zelo težko," je takoj po finalu na umetni progi v Riu priznal vidno utrujeni Jelenc, nekdaj sam odličen tekmovalec, najboljši športnik Slovenije leta 1989, ki ve, kako težko je na največjih tekmovanjih.
"Želel sem si, da Peter pokaže tako vožnjo, kot jo je trenutno sposoben. Vedel sem, da bo s tem v igri za kolajno in to mu je uspelo. Tokrat je bilo na koncu na vrsti čakanje za nas. Na prejšnjih olimpijskih igrah je bil Peter najboljši in ostali so čakali njegove napake, danes pa smo mi čakali, da bo morda kdo od mlajših tekmovalcev, ki so zelo hitri, naredil kakšno napako in se bomo veselili kolajne."
Dolgo je kolajno čakala tudi Kajakaška zveza Slovenije, prav tako nestrpen pa je bil 32-letni tekmovalec iz Hrastnika, ki je že zašel v jesen športne kariere in med vsemi uspehi mu je manjkalo le še odličje z olimpijskih iger. "Najbolj je po tekmi odleglo Petru in njegovemu očetu, saj sta v priprave vlagala leta in leta dela, cela družina pa je živela za ta slalom. Zanj in ljudi okrog njega je to velika nagrada. A veliko nas je, ki ga spremljamo dolgo, in vem, da nam ta kolajna pomeni veliko."
Jelen, kot ga kličejo prijatelji, se ob tem ni mogel izogniti primerjavi obeh kajakaških kolajn z olimpijskih iger, med katerimi sta dve desetletji. "Vmes se je veliko spremenilo. Tukaj smo z ekipo, ki je vrhunska. To je potrdil že Benjamin Savšek, današnja kolajna pa bo zanesljivo tudi dobra spodbuda za ostale naše nastope, za Uršo Kragelj ter Luko Božiča in Saša Taljata."
"A vedeti je treba, da tudi v Atlanti ni vse slonelo na Andražu Vehovarju. Takrat so nastopili še Fedja Marušič, Jernej Abramič in Simon Hočevar. A pozabimo to. Tukaj je uspelo Petru in upam, da bomo videli še dva dobra nastopa," si je za danes, ko bodo divjevodaši sklenili olimpijska tekmovanja, še zaželel 53-letni Jelenc.
