Kamenica: V Celju ni nikakršne krize

Slaba in neprepričljiva igra celjskih rokometašev in senzacionalni poraz proti amaterski ekipi Valurja iz Reykjavika, ki ima za nameček kar enajstkrat revnejši proračun (letni Valurjev proračun je 300.000, celjski pa 3,2 milijona evrov), sta močno razburkala celjsko in slovensko rokometno javnost. Prvi je moral celjsko barko zapustiti trener, 53-letni Kasim Kamenica, ki je najtrofejnejši slovenski športni kolektiv prevzel junija 2006 in na tem mestu zamenjal Mira Požuna. Kamenico je začasno nadomestil kar športni direktor Slavko Ivezič.

"Kameni" je s Pivovarji v lanski sezoni osvojil naslov slovenskega državnega prvaka in pokalnega zmagovalca, od elitnega evropskega tekmovanja pa se je poslovil že v osmini finala, kar je bilo za klub, kot je Celje Pivovarna Laško, neuspeh. Po sezoni je ekipo zapustila še polovica igralcev, na novo pa so prišli rokometaši, ki vsaj za zda svojega nakupa še niso upravičili.

	Vesel bom, če se bo pokazalo, da sem bil problem jaz in da je bila moja menjava rešitev. Kasim Kamenica

Vodenje celjskega kluba ste prevzeli poleti 2006. Po slabem letu in pol ga zapuščate. Kako gledate na zadnje dogodke, zaradi katerih ste morali oditi in nasploh na spremembe v celjskem rokometnem kolektivu?
Kakorkoli že, mi ni lahko. Osebnih ciljev, ki si jih vselej postavim zelo visoko, tokrat nisem dosegel. V klubu je praktično od samega začetka vladalo precej čudno vzdušje in v takem duhu pravih uspehov enostavno nismo mogli doseči. Tak je šport. Prišlo je do res senzacionalnega poraza proti Islandcem, ki ga ni nihče pričakoval, in je pač tako, da prvi navadno odidejo trenerji. Vesel bom, če se bo pokazalo, da sem bil problem jaz in da je bila moja menjava rešitev. V tem trenutku je tudi zame najpomembnejši klub. In v nedeljo jim želim veliko sreče v tekmi z Veszpremom.

Se lahko igralci po takem porazu poberejo in že v nedeljo zaigrajo drugače? Je sploh mogoče, da bi se v tako kratkem času kaj bistvenega spremenilo?
Vem in verjamem, da so igralci sposobni premagati ekipo Veszprema. Verjamem v to ekipo in upam, da se jim bo uspelo uvrstiti v drugi krog lige prvakov. V Celju ni nikakršne krize, kot bi nekateri radi prikazali. Vse skupaj je splet nesrečnih okoliščin in zelo slabega dne, ki smo ga imeli na tekmi proti Valurju. Pomembno je, da se igralci zberejo in maksimalno skoncentrirajo, motiva pa jim zagotovo ne bo manjkalo.

Igra v tekmi državnega prvenstva proti slovenjgraškemu Preventu ni ravno najboljša popotnica za obračun z Madžari. Ste si ogledali to tekmo?
Na parketu se je zagotovo poznalo, da glave še niso na pravem mestu. Vse skupaj je bil odraz zadnjih dogajanj v in okoli kluba. Najpomembneje je, da so tekmo dobili in da so se Celjani z novimi točkami še učvrstili na vrhu prvenstvene lestvice. Vsaka zmaga v domačem prvenstvu je pomembna in je korak k enemu izmed ciljev sezone; k vnovičnemu naslovu državnih prvakov.

Kako bi ocenili čas, ki ste ga prebili na celjski klopi?
Tako, tako. V športu ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje. Lahko bi dejal, da sem imel kar nekaj smole. Tako v prvi sezoni kot tudi letos se je zamenjalo praktično pol ekipe. In vsaka ekipa, ki šele začenja igrati skupaj, potrebuje določen čas, da se uigra, da igralci začutijo drug drugega in da na parketu in izven njega zavlada simbioza. Letos so nas dodatno ovirale še poškodbe. Res je, da se na to ne moremo izgovarjati, a vendar so nam poškodbe že v pripravljalnem delu večkrat porušile normalen koncept treninga. Smolo smo imeli s Toskićem, ki se je kot prvi od novincev res vklopil v ekipo. Njegova poškodba je bila za nas resnično velik "hendikep". Zdaj je težko reči, a prav mogoče je, da ekipa s Toskićem ne bi doživela sploh nobenega poraza. Smolo smo imeli tudi že v lanski sezoni, ko smo v osmini finala Lige prvakov nesrečno izgubili proti Flensburgu. Rokomet je v Celju šport številka ena in temu primerno je tudi dogajanje okoli ekipe. Seveda bi lahko bilo v tem času marsikaj bolje, a tak je šport.

Odhod iz Celje ga ni pustil ravnodušnega. © Saša Despot

Kateri igralci so v zadnjem letu najbolj napredovali?
Zagotovo je velik korak naprej naredil David Špiler, ki je postal nosilec celjske igre. Glede na to, da je šele pri meni začel igrati na poziciji organizatorja, moram reči, da je v tem času resnično napredoval. Res škoda, da se je na tekmi Super pokala poškodoval, kajti z njim ekipa deluje povsem drugače. Napredoval je tudi Gajič, ki pa v zadnjem času ni pokazal vsega znanja, morda tudi zato, ker je na desnem krilu ostal brez prave konkurence. Napreduje tudi Vasja Furlan. Poznalo se je, da se nam zaradi obveznosti v slovenski mladinski izbrani vrsti ni mogel pridružiti že na pripravah, pozneje pa so ga kar dolgo časa pestile še poškodbe. Zdaj je zdrav in je na nekaterih tekmah že dokazal, zakaj je prišel v Celje. Seveda pa moram tu omeniti še Aljošo Rezarja, ki je v tem času postal odličen vratar in se lahko povsem enakovredno postavi ob bok Gorazdu Škofu.

Kaj boste počeli v teh dneh, zdaj ko ne sedite več na vroči celjski klopi?
V tem trenutku še ne vem. Takšnega razpleta nisem pričakoval. Moji načrti so bili vezani na rokometni klub Celje Pivovarna Laško. Zagotovo bom spremljal nastope Celjanov tako v evropski kot domači konkurenci in navijal zanje. Seveda je na sporedu tudi nekaj počitka, nato pa se bom s polno paro lotil priprav z reprezentanco za bližajoče se Evropsko prvenstvo na Norveškem.

Slovenska izbrana vrsta igra v težki skupini skupaj s Hrvaško, Poljsko in Češko. Kakšna so pričakovanja na evropskem prvenstvu, ki vas čaka v začetku prihodnjega leta?
Naša skupina je izjemno težka. Povsem upravičeno bi lahko rekel najtežja. Vemo, da so Hrvati svetovna rokometna velesila in da bodo na Norveškem storili prav vse, da se povzpnejo na evropski vrh in si priigrajo neposredno uvrstitev na olimpijske igre. Tudi Poljaki so izredno nevarni. Večina njihovih igralcev igra v kakovostni nemški ligi in tudi njihov slog igranja močno spominja na nemškega. Na prvi pogled je Češka še najmanj atraktiven nasprotnik, ki pa ga je prav tako treba spoštovati. Do kam lahko seže slovenska izbrana vrsta, je v tem trenutku nemogoče napovedati. Ne vemo, s kakšno zasedbo bomo na Norveškem nastopili. Prvenstvo je sicer zelo blizu, a hkrati še zelo daleč. Zavedati se moramo, da smo za nastop na prihajajočem evropskem prvenstvu izgubili kar tri igralce svetovnega slovesa: Vugrinca, Pajoviča in Rutenko. To bi se poznalo tudi v veliko močnejših reprezentancah, kot je slovenska. Zagotovo se bomo maksimalno pripravili, na vsaki tekmi dali vse od sebe in z dobro ter borbeno igro nam zagotovo lahko uspe preboj v drugi krog. Tam pa je mogoče prav vse.