Hvala, Tina. Za vse! Tudi za klike in dramo

Saša Despot

Vsaj zadnja stoletja so moji predniki v veliki večini Slovenci (za dlje nazaj ne vem), a ob takih trenutkih se ne počutim Slovenca. Priznam, da imam precej raje ostale športe, predvsem tiste z žogo. Raje od alpskega smučanja imam na primer tudi biatlon, skoke ... Morda n(v)am Slovencem smučanje pomeni toliko, ker so nas za to določili v pokojni Jugoslaviji. Ko so zimske športe enostavno prepustili pridnim Slovencem, ki so edini imeli prave pogoje, ti pa so se z njimi identificirali, še zlasti po prvih uspehih.

Da ne bo pomote, na dosežke naših smučarjev me vežejo lepi spomini. Spominjam se, kako se je naša družina vsako soboto in nedeljo zjutraj zbrala pred tv-jem in najprej stiskala pesti za Bojana Križaja, Roka Petroviča, Matejo Svet, Natašo Bokal, Veroniko Šarec in ostale, pa nato za Jureta Koširja, vražje Slovenke ... Spominjam se, kako sva ob vožnjah naših s sestro stala na hodniku, ker sva bila pred ekranom preveč nervozna ob dotiku vsakih vratic, in prisluškovala odzivom iz dnevne sobe. Ali bo sledil izbruh veselja, ali vzdih razočaranja? Spominjam sem, da smo v šoli prekinjali pouk zaradi voženj naših. Pa le kdo bi pozabil Rifleta in Podarim dobim? 

In nato sem odpovedal v ključnem trenutku. Ko je začela uspehe nizati po rezultatih najboljša slovenska smučarka vseh časov. Mea culpa! Ko se je na proge podajala Tina Maze, sem preprosto zamujal prve vožnje v tehničnih disciplinah in odločitve v superveleslalomih in smukih. Puberteta, najstništvo, študentska leta ... Saj veste! A privoščil sem ji vsak uspeh. Vseeno sem tu in tam pomislil, da bi bil še kak slovenski šport lahko uspešen, če bi imel za sabo takšno mašinerijo in finance kot smučanje. V zadnjih dveh desetletjih se je na tem področju marsikaj spremenilo, pri smučanju vsaj finančno na slabše. Slovenci s(m)o dobri tudi v ostalih športih, tudi tistih, ki so bili deležni manj pomoči. Glede na število prebivalcev smo fenomen, resnično smo športen narod. Prav obilica različnih športov me je oddaljila od smučanja, ugotavljam, da ga ne doživljam tako kot ostali. 

Kljub vsemu sem Mazejevi hvaležen. Velikokrat mi je polepšala dan, pa tudi Ana Drev v minuli sezoni, če smo že pri tem. Tini sem hvaležen tudi za to, ker se vsaka novica o njej bere tako dobro. Še zdaj, ko leto in pol sploh ne smuča. Le redke so države, ki bi na novinarsko konferenco že upokojene športnice poslale toliko ekip. A mediji večinoma poročajo o tistem, kar si javnost želi slišati. In iz vsega skupaj nato delamo tudi dramo! Ker se to bere. In toliko mesecev čakanja na odločitev je resnično postala prava drama. Zame prevelika. Na tokratno novinarsko konferenco so namreč slovenski mediji čakali, kot da bi na njej predstavili zdravilo za rak, aids in vse živčne bolezni hkrati. Marsikaj je pomembnejšega na svetu, tudi največji šampioni se morejo enkrat posloviti.

Mazejevi želim vse dobro tudi po koncu kariere, vseeno pa se počutim, da jo nekako manj častim kot ostali Slovenci. To je sicer čudna ljubezen. Takšna evforija me pravzaprav moti. Ko so prišla krizna leta, jo je marsikdo pozabil, spregovoril verjetno tudi nekaj nelepih besed o njej (ker nas športna razočaranja tudi osebno prizadenejo), nato pa se je simpatija vrnila z dvojno paro. Takšni smo! Uspeh vleče. In uspehov je bilo veliko, tudi dve zlati olimpijski kolajni, veliki kristalni globus, rekord v svetovnem pokalu po številu osvojenih točk v sezoni ... Za to vsekakor kapo dol! Še vabilo: na Zlati lisici se poslovite od ene najuspešnejših slovenskih športnic vseh časov. Zasluži si!

Rojakom sicer želim čim manj bolečine ob teh težkih trenutkih. V tolažbo: še bodo prišli šampioni! Tudi v smučanju. Morda se kdaj obrnemo tudi še k nekaterim športnikom, ki si prav tako zaslužijo pozornost. Ti garajo in si želijo podobne pozornosti, a jim do nje ne uspe priti.