Hosta: "Nogomet odriva homoseksualce"

Kje je po vašem mnenju v nogometu najopaznejša diskriminacija?
Čeprav je ne opazimo, diskriminacija poteka nekako tiho v smislu ustaljenih navad. Če pogledamo nogomet – to je moška igra. Obstaja zaradi interesa moških kot priprava na borbo, osvajanje ozemlja, kar pravzaprav je nogometna taktika. Obramba pa temu nasprotuje. Prevladujejo moške značilnosti, kot so moč, odločnost, agresija, napadalnost … To polje za ženske, ženstvene lastnosti ni tako primerno. Ampak ženskam ne smemo zapirati prostora, zato se je v zadnjih letih precej promoviral tudi ženski nogomet. Vsak človek ne glede na spol nosi lastnosti nasprotnega spola, čeprav ene lastnosti prevladujejo. Tudi pri nogometu, čeprav gre za načelno moško igro, najdemo nasprotja. V jedru nogometne igre tako na primer lahko iščemo elemente homoseksualnosti. Če ne drugače, skozi objemanje, ko se doseže gol, in podobne stvari. Nogomet velja za pribežališče totalne moškosti in od sebe odriva homoseksualce. S tem so se soočili mnogi igralci in tudi sodniki. Nekateri so celo javno priznali, da so homoseksualno usmerjeni, zato so jih v nogometni družini zelo težko sprejeli, ker so zaostrene lastnosti moškosti.

Mimo rasne nestrpnosti ne moremo. Eden najbolj v nebo vpijočih primerov je Luis Suarez – Patrice Evra.
Najbolj so vidne rasistične opazke. Ljudje mnogih ras se mirno selijo po vsem planetu. Če so druge barve, to na kot nekakšen tujek. Zato se hitro soočimo z rasističnimi izpadi, bodisi s strani sotekmovalcev ali navijačev, kar je še najbolj pogosto.

Ne glede na prevladujočo komponento moškosti je rasizem zlo, ki bi ga morali igralci vseeno preseči.
Absolutno. Veliko se dela na teh stvareh. Tudi na izobraževanju. Charles Barkley je nekoč rekel, da če bo še kdo rekel kaj čez kakega geja, ki igra košarko, naj se ta najprej dokaže v tem športu. Enako velja tudi za nogomet: štejejo nogometne spretnosti, ne pa spolna usmerjenost in rasna pripadnost. Na tekmah se ta problematika naslavlja in na ta način ozavešča širšo družbo in športnike same. Včasih se ti sami čutijo ogrožene, saj iz Afrike prihaja poceni delovna sila. Tudi sicer v družbi često prevladujoča skupina odriva manjšine, ki prihajajo za kruhom. Azijci in Afričani, ki prihajajo igrat v Evropo, lahko na neki način odžirajo kruh prevladujoči skupini. Ta jih odrine, ker je močnejša, ima daljo tradicijo. Najbolj boleče je, če predsodki letijo na raso, korenine, ki se jih ne da spremeniti.

Športniki so tudi idoli mladim. Po marsikaterem incidentu kasneje sledi opravičilo. Čeprav to dejanja ne more popraviti, pa je vseeno moralna poteza, kajne?
Opravičilo vendarle šteje. Dejstvo je, da so tekme čustveno izjemna stanja. Tudi interni dvoboji, gre za verbalne dvoboje in podobno, to je pač del igre. Ko človeka zanese, poruši marsikaj zgrajenega. Lahko užali nasprotnika na nešporten način. Sledi pričakovana kazen, moralno zadoščenje pa pride z javnim opravičilom in poskuša te stvari kompenzirati na druge načine. Na primer s projekti z mladimi. Diskriminacija in nestrpnost sta oče in mati nasilja. Zato je treba delovati preventivno.

Kakšne akcije ozaveščanja so na tekmovanju, kot je Euro, najučinkovitejše? Transparenti, trakovi, zapestnice?
Vsak kamenček v mozaiku šteje. Ampak če o problemu veliko govoriš, ga stalno reproduciraš. Že s samim projektom iščeš težave. Ne reagiraš retrogradno, ko se zgodijo, ampak poskušaš delovati preventivno. Hkrati pa reproduciraš gonjo proti diskriminaciji. Sicer se pa dela veliko na navijačih, ker ti zaradi učinka množice mnogokrat vzklikajo rasistična, nacistična in še kakšna druga gesla. Gre tudi za delo z nogometaši, da se jih poduči, kako v katerih primerih ravnati, kako komunicirati z mediji. Potem so tu navijaške ambasade, transparenti, gesla, morda še najučinkovitejše pa so komericalne zgodbe, kot so sponzorji, ki bogato podprejo kakšno kampanjo in določeno geslo sporočajo na vsakem koraku. Ljudem se nato usede v uho. Fifa in Uefa poznata protokole – rokovanje, himna, dvig zastave, fair play prisega, spoštovanje … Te stvari usmerjajo miselnost, podzavest, čustveno naravnanost, čeprav nato sledi trda tekma. Na ta način se morda prepreči kakšna stvar, ki bi se lahko zgodila. Vsak kamenček šteje. Tudi v Sloveniji želimo biti del te zgodbe. Med prvenstvom U-17 izvajamo akcijo Nogomet enakosti, kjer bomo obrobne skupine povabili, da odigrajo družabno tekmo.