Novi celjski trener Tone Tiselj in njegovi varovanci odštevajo zadnje dni dopusta. V ponedeljek se namreč začnejo priprave na novo sezono. Priložnost za prvo lovoriko bo superpokal.
Kako bodo potekale priprave na novo sezono?
Priprave začnemo 28. julija. Načrt zanje je praktično narejen. Začnemo doma v Celju, nato gremo na turnir v Banjaluko. Sledijo priprave v Zrečah, prijateljske tekme na Madžarskem, nato s Crveno zvezdo, slovenski superpokal, 13. septembra pa se že začne DP.
Na sestavo ekipe niste imeli veliko vpliva. Kakšen je vaš pogled na to?
Če se klub in trener najdeta pozno, je tržišče že zaprto. Dejansko je tako, da večina najkvalitetnejših igralcev pogodbe podpiše že okrog decembra, najkasneje januarja. Gotovo še obstajajo možnosti posoje. Sicer pa je zadeva takšna, kot je. Lahko rečem, da zadnja tri leta nisem imel velikega vpliva na sestavo ekipe. Verjemem, da bomo v prvem letu pregledali, kaj je dobro in kaj nam manjka, potem pa bomo poskušali v naslednjem letu to realizirati.
Na katerem položaju ekipa potrebuje okrepitve?
To bi težko rekel, saj igralskega kadra še ne poznam, razen tega, kar sem gledal po DVD-jih. Dejstvo je, da imamo le eno klasično levo krilo. Ampak to je vrhunsko, Edo Kokšarov. Na ostalih položajih imamo po dva kvalitetna igralca.
Na mestu krožnega napadalca je kar velika gneča …
Imamo tri klasične krožne napadalce in četrtega, ki se je v zadnjem času prelevil v levo krilo. To je mogoče preveč, na kakšnem drugem mestu pa imamo premalo igralcev. Vendar tako je, tudi krožni napadalci lahko pokažejo kvalitete na kakšnem drugem položaju.
Cilji?
O klubskih ciljih boste več izvedeli na tiskovni konferenci. Kar se mene tiče, sta glavna cilja uvesti malo več profesionalizma tako na igrišču kot zunaj njega ter poskušati igrati malo bolj moderno, hitreje. Vendar je o tem težko govoriti, dokler ne bom videl, kako lahko igralci tem zahtevam zadostijo na igrišču.
Zdi se, da nekateri igralci (Kozlina, Gajič …) ne napredujejo, kolikor bi lahko.
Kozlina je bil v preteklosti reprezentant, letos ne, ter pomemben člen celjske ekipe, ki je osvojila naslov evropskega prvaka. Njegova vloga je bila vidna predvsem v obrambi, vendar je tudi v napadu odigral nekaj odličnih tekem, na primer proti Flensburgu doma. Njegov razvoj ni šel v smeri, kakršno so vsi pričakovali. Vsekakor je eden najboljših obrambnih igralcev na svetu. Gajiča malo manj poznam, vendar če je izpadel iz državne reprezentance, ni odigral tako, kot je treba. Pri mladih igralcih imajo pogosto negativen vpliv menedžerji in razni svetovalci.
Veliko ste delovali v tujini. Kako bi primerjali stanje v Sloveniji ter v Italiji, na
Danskem in v Črni gori?
V Italiji rokomet ni profesionalen šport in nimaš takih ugodnosti kot drugje. Njihova liga je naporna, veliko je potovanj, in je dokaj izenačena. Danska je dežela rokometa, tam se je rokomet rodil v smislu marketinga, propagande, prisotnosti športa na TV-zaslonih. Tam je rokomet tudi rekreativen šport. Po šest tekem na vikend je na televiziji. Menim, da bodo Danci zelo hitro blizu Nemcem, edini njihov problem je to, da so njihove dvorane precej manjše od nemških. Kar pa zadeva znanje trenerjev, smo jim konkurenčni.
Kaj pa Črna gora?
V majhnih državah hitro postaneš zvezdnik in to utegne biti problem. Baza je relativno majhna, čustva so večja kot pri nas. Pri delu z mladimi so v nekem obdobju zaspali. Ne cenijo prav zmagovalcev, kot so Sandra Kolaković, Bojana Popović in druge uspešne rokometašice. Dobro smer kažejo vaterpolisti in Duško Ivanović: smer, ki vključuje veliko trdega dela, red, disciplino, profesionalizem. Ob športu se mi zdi pomembna tudi izobrazba. Zame je bilo presenečenje, da so izraziti napadalci, slabši pa v obrambi. Sicer pa so igralci in igralke v Črni gori zelo nadarjeni, tamkajšnji rokomet ima veliko perspektivo.
Kakšna je razlika, če trener vodi moško ali žensko ekipo?
Osebno pri enih in drugih ne delam različno. Dejstvo je, da so dekleta bolj občutljiva. Sam sem delal v prosveti, zato s tem nimam težav. Moj način izražanja je primeren tako za ene kot druge. Razno razni zunanji dejavniki pa lahko pri dekletih veliko hitreje vplivajo na igro.
Vam bolj ustreza vloga selektorja ali trenerja?
Podvajanje funkcij ni najboljša stvar. Reprezentanca potrebuje profesionalca. Vendar pa so stvari združljive, če na primer 90 odstotkov reprezentance prihaja iz enega kluba, kot se je to dogajalo v Krimu ali Budućnosti. Kdaj pa kdaj pač prihaja do navzkrižja interesov. Če pa gre za reprezentance, kjer večina igralk ali igralcev prihaja iz različnih držav, to ni mogoče. Obe funkciji sta zanimivi, vsekakor pa je, če si selektor, manj dela na igrišču.
Kaj menite o aktualnem trenutku moškega rokometa?
V športu so vzponi in padci. Po letu 2004, ko je bil vrh slovenskega rokometa, je prišlo do padca. Žal mi je, da moška generacija v štirih letih ni uspela narediti nekega večjega rezultata. Leta 2005 v Tuniziji, kjer je bil sekektor Ivezič, nam je za las ušla uvrstitev v polfinale. Tedaj smo bili resnično konkurenčni vsem svetovnim velesilam. Zdaj občasno presenetimo, konkurenčni pa nismo. V letih 2004 in 2005 smo bili zelo blizu tudi hrvaški reprezentanci. V preteklih dneh sem si ogledal prijateljski dvoboj Hrvaške in Poljske, od katerih smo zdaj kar precej daleč. Potem ko se je moral Ivezič posloviti, je šla stvar navzdol. EP na Norveškem je kazalo, da smo se vrnili na pravo pot, nato pa je prišlo razočaranje s Slovaško. V kvalifikacijah so reprezentanti odigrali neprimerno slabše, kot bi lahko in kot so že. Drugje imajo vodstvo, ki daje vizijo. Pri nas je bilo v določenih trenutkih preveč improvizacije.
Dekleta?
Pri rokometašicah je prišlo do menjave generacij, za kar je potreben čas. Dekleta bodo morala vložiti veliko več truda, trenirati, delati in imeti take pogoje kot njihove predhodnice, če hočejo kdaj priti na velika tekmovanja. V mlajših kategorijah je bila tudi naša reprezentanca konkurenčna (med 4. in 10. mestom), v članski kategoriji bo na to treba še počakati. Delati bo treba bolj načrtno, kvalitetno in več.
Priprave začnemo 28. julija. Načrt zanje je praktično narejen. Začnemo doma v Celju, nato gremo na turnir v Banjaluko. Sledijo priprave v Zrečah, prijateljske tekme na Madžarskem, nato s Crveno zvezdo, slovenski superpokal, 13. septembra pa se že začne DP.
|
Verjemem, da bomo v prvem letu pregledali, kaj je dobro in kaj nam manjka, potem pa bomo poskušali v naslednjem letu to realizirati. Tone Tiselj |
|
Če se klub in trener najdeta pozno, je tržišče že zaprto. Dejansko je tako, da večina najkvalitetnejših igralcev pogodbe podpiše že okrog decembra, najkasneje januarja. Gotovo še obstajajo možnosti posoje. Sicer pa je zadeva takšna, kot je. Lahko rečem, da zadnja tri leta nisem imel velikega vpliva na sestavo ekipe. Verjemem, da bomo v prvem letu pregledali, kaj je dobro in kaj nam manjka, potem pa bomo poskušali v naslednjem letu to realizirati.
Na katerem položaju ekipa potrebuje okrepitve?
To bi težko rekel, saj igralskega kadra še ne poznam, razen tega, kar sem gledal po DVD-jih. Dejstvo je, da imamo le eno klasično levo krilo. Ampak to je vrhunsko, Edo Kokšarov. Na ostalih položajih imamo po dva kvalitetna igralca.
Na mestu krožnega napadalca je kar velika gneča …
Imamo tri klasične krožne napadalce in četrtega, ki se je v zadnjem času prelevil v levo krilo. To je mogoče preveč, na kakšnem drugem mestu pa imamo premalo igralcev. Vendar tako je, tudi krožni napadalci lahko pokažejo kvalitete na kakšnem drugem položaju.
|
Bo velika izbira na mestu krožnega napadalca postala celjska prednost ali
pomanjkljivost? © Saša Despot
|
O klubskih ciljih boste več izvedeli na tiskovni konferenci. Kar se mene tiče, sta glavna cilja uvesti malo več profesionalizma tako na igrišču kot zunaj njega ter poskušati igrati malo bolj moderno, hitreje. Vendar je o tem težko govoriti, dokler ne bom videl, kako lahko igralci tem zahtevam zadostijo na igrišču.
Preberite še ...
|
|
Tiselj tri leta
na klopi Celja
|
Kozlina je bil v preteklosti reprezentant, letos ne, ter pomemben člen celjske ekipe, ki je osvojila naslov evropskega prvaka. Njegova vloga je bila vidna predvsem v obrambi, vendar je tudi v napadu odigral nekaj odličnih tekem, na primer proti Flensburgu doma. Njegov razvoj ni šel v smeri, kakršno so vsi pričakovali. Vsekakor je eden najboljših obrambnih igralcev na svetu. Gajiča malo manj poznam, vendar če je izpadel iz državne reprezentance, ni odigral tako, kot je treba. Pri mladih igralcih imajo pogosto negativen vpliv menedžerji in razni svetovalci.
|
Nad danskim rokometom je navdušen tudi Tiselj. © AFP
|
V Italiji rokomet ni profesionalen šport in nimaš takih ugodnosti kot drugje. Njihova liga je naporna, veliko je potovanj, in je dokaj izenačena. Danska je dežela rokometa, tam se je rokomet rodil v smislu marketinga, propagande, prisotnosti športa na TV-zaslonih. Tam je rokomet tudi rekreativen šport. Po šest tekem na vikend je na televiziji. Menim, da bodo Danci zelo hitro blizu Nemcem, edini njihov problem je to, da so njihove dvorane precej manjše od nemških. Kar pa zadeva znanje trenerjev, smo jim konkurenčni.
|
Danski zaščitni znak je Ulrik Wilbek, ki je praktično vse naredil z
žensko reprezentanco, zdaj pa je prevzel moško in osvojil bornasto ter zlato medaljo.
Tone Tiselj |
|
V majhnih državah hitro postaneš zvezdnik in to utegne biti problem. Baza je relativno majhna, čustva so večja kot pri nas. Pri delu z mladimi so v nekem obdobju zaspali. Ne cenijo prav zmagovalcev, kot so Sandra Kolaković, Bojana Popović in druge uspešne rokometašice. Dobro smer kažejo vaterpolisti in Duško Ivanović: smer, ki vključuje veliko trdega dela, red, disciplino, profesionalizem. Ob športu se mi zdi pomembna tudi izobrazba. Zame je bilo presenečenje, da so izraziti napadalci, slabši pa v obrambi. Sicer pa so igralci in igralke v Črni gori zelo nadarjeni, tamkajšnji rokomet ima veliko perspektivo.
Kakšna je razlika, če trener vodi moško ali žensko ekipo?
Osebno pri enih in drugih ne delam različno. Dejstvo je, da so dekleta bolj občutljiva. Sam sem delal v prosveti, zato s tem nimam težav. Moj način izražanja je primeren tako za ene kot druge. Razno razni zunanji dejavniki pa lahko pri dekletih veliko hitreje vplivajo na igro.
Vam bolj ustreza vloga selektorja ali trenerja?
Podvajanje funkcij ni najboljša stvar. Reprezentanca potrebuje profesionalca. Vendar pa so stvari združljive, če na primer 90 odstotkov reprezentance prihaja iz enega kluba, kot se je to dogajalo v Krimu ali Budućnosti. Kdaj pa kdaj pač prihaja do navzkrižja interesov. Če pa gre za reprezentance, kjer večina igralk ali igralcev prihaja iz različnih držav, to ni mogoče. Obe funkciji sta zanimivi, vsekakor pa je, če si selektor, manj dela na igrišču.
|
Tiselj meni, da bo treba delati bolj načrtno, kvalitetno in več. © SPS
|
V športu so vzponi in padci. Po letu 2004, ko je bil vrh slovenskega rokometa, je prišlo do padca. Žal mi je, da moška generacija v štirih letih ni uspela narediti nekega večjega rezultata. Leta 2005 v Tuniziji, kjer je bil sekektor Ivezič, nam je za las ušla uvrstitev v polfinale. Tedaj smo bili resnično konkurenčni vsem svetovnim velesilam. Zdaj občasno presenetimo, konkurenčni pa nismo. V letih 2004 in 2005 smo bili zelo blizu tudi hrvaški reprezentanci. V preteklih dneh sem si ogledal prijateljski dvoboj Hrvaške in Poljske, od katerih smo zdaj kar precej daleč. Potem ko se je moral Ivezič posloviti, je šla stvar navzdol. EP na Norveškem je kazalo, da smo se vrnili na pravo pot, nato pa je prišlo razočaranje s Slovaško. V kvalifikacijah so reprezentanti odigrali neprimerno slabše, kot bi lahko in kot so že. Drugje imajo vodstvo, ki daje vizijo. Pri nas je bilo v določenih trenutkih preveč improvizacije.
Dekleta?
Pri rokometašicah je prišlo do menjave generacij, za kar je potreben čas. Dekleta bodo morala vložiti veliko več truda, trenirati, delati in imeti take pogoje kot njihove predhodnice, če hočejo kdaj priti na velika tekmovanja. V mlajših kategorijah je bila tudi naša reprezentanca konkurenčna (med 4. in 10. mestom), v članski kategoriji bo na to treba še počakati. Delati bo treba bolj načrtno, kvalitetno in več.
