Trenutno opravljate vlogo sokomentatorja pri televiziji Šport TV. Vam je takšno delo všeč?
Zame je to ena izkušnja več. Verjamem, če bi večkrat to počel, da bi bil še boljši. Priznam, da je bilo prisotne kar veliko treme. Všeč mi je ambient, celotno dogajanje okoli EuroBasketa. Zame je zelo zanimivo, saj sem prej tekme doživljal na drug način. Zdaj vidim, kaj se dogaja na drugi strani zakulisja. Definitivno je zelo zanimivo.
Kako bi ocenili dosedanje slovenske tekme?
Verjamem, da smo boljši od Finske. Res je, da bo to treba pokazati tudi na parketu. Z Grki bi znali imeti velike težave in dvoboj celo izgubiti. Izkušnje so na njihovi strani, mislim, da imajo več kakovostnejših igralcev. Res pa je, da igramo pred domačimi gledalci in je vse možno. Pričakujem, tako kot vsa slovenska javnost, da se bomo uvrstili v četrtfinale, na katerem mestu pa bomo v skupini F, pa je zelo težko reči že sedaj.
Bili ste na številnih velikih tekmovanjih. Se je razlika med najboljšimi in najslabšimi zelo skrčila v zadnjih letih?
Definitivno je tako. Ko smo mi nekoč gledali NBA zvezdnike, smo si vsi želeli priti vsaj blizu njim, na nek podoben nivo. V 15-ih letih kariere sem doživel, da so Nemčija, Španija, Hrvaška in Jugoslavija proizvedla veliko igralcev, ki so odšli v NBA. V tisto ligo, kjer so igrali košarkarji, ki smo jih občudovali in smo poskušali posnemati njihovo igro. Podobno se zdaj dogaja v Evropi. Razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije je zelo pozitivno vplival na splošno kakovost košarke, da o baltskih državah, Finski in Švedski, Ukrajini sploh ne govorim. Vsi kar naenkrat igrajo zelo dobro košarko in so skoraj na nivoju tradicionalno dobrih reprezentanc. V teh sicer manjkajo največji zvezdniki, ti pa so tisti, ki naredijo neko razliko.
Zelo dobro poznate rusko košarko. So Rusi največje razočaranje prvenstva?
Očitno je v ruski zvezi zelo veliko težav. Rusi so veliko razočaranje evropskega prvenstva, ampak kdor jih je spremljal, ve, kaj se jim je zgodilo. V nekaj tednih je prišlo do nekaj zamenjav selektorja, do zamenjave v vodstvu zveze, do odpovedi zvezdnikov, zato je bilo za pričakovati takšen rezultat. Vseeno so veliko razočaranje.
Kaj boste počeli po EP?
V novomeškem klubu sem svetovalec predsedstva, če se lahko tako izrazim. V bistvu pomagam na vseh možnih področjih. Tale EuroBasket je mogoče nekoliko zamešal vse zadeve, tako da se bo moja vloga skristalizirala šele po EP. Odpiram šolo košarke, to je moj velik projekt. Želim delati z mladimi, populizirati košarko, vrniti košarko v šole, kot je že bilo nekoč na Dolenjskem. Da ne bo vse le skoncentrirano le na delo v klubu. Tu sem jaz gonilna sila tega projekta.
Najboljši iz teh šol bodo nato najverjetneje le povabljeni h Krki?
Vsekakor. Končni cilj je, da iz te širše baze najboljši trenirali v klubskih selekcijah. A to ni glavni cilj. Najpomembneje, da se baza razširi na Dolenjskem, v Beli krajini in postoma še morda kje.
Je pa EP zagotovo velika spodbuda za mlajše, da se začnejo ukvarjati s košarko?
Tako je. Zdaj je idealen trenutek za takšno početje. Lepo je tudi videti, da se na igrišče otrok ne odpravlja sam, ampak gredoo z njim tudi dedek, babica, oči in mami ter prijatelji. Tudi takšni, ki jim že od daleč vidiš, da nimajo nekakšnega super košarkarskega znanja. Evforija je naredila svoje. Verjamem, da bo še večja ob dobrih rezultatih slovenske reprezentance.
Ali znamo Slovenci pokazati pravo navdušenje? Mnogi pogrešamo zastave na oknih, zastavice na avtomobilih ... Tega je bilo na primer v Litvi precej več.
Res je, tudi pri nas bi moralo biti tega več. Ampak očitno je tudi to nekaj na čemu je treba delati in iz leta v leto razvijati. Menim, da bi lahko mi Slovenci dali nekoliko več na takšne reči, lahko bi bili bolj ponosni na belo, modro in rdečo barvo ter na grb s Triglavom. Zelo malo nas je. Vsak uspeh poslovneža, športnika, kulturnika na mednarodnem nivoju nam bi moral biti v velik ponos. Še večji kot je.
Slovenija sicer v mlajših kategorijah ni več tako uspešna kot nekoč. Je to prvenstvo zadnja priložnost za uspeh?
Za to generacijo bo nastopila nekakšna luknja. Za pričakovati je, da se bodo starejši igralci poslovili in bo dokončno prišlo do pomlajevanja reprezentance. Znalo bi se zgoditi, da nekaj let ne bomo na ravni, ko lahko razmišljamo o kolajni ali uvrstitvah na svetovno prvenstvo. To je žal naša realnost. Ne preostane nam drugega, kot da se, tako kot pravijo Američani, vrnemo za risalno mizo. Vrniti se bo treba k osnovam, treba bolj masovno in kakovostno delati z mladimi. To smo pokazali, da znamo. Če smo imeli dobre generacije do zdaj, ne vem, zakaj jih ne bi imeli tudi v prihodnje.
