Mitja Dragšič je eden vidnejših članov slovenske smučarske vrste zadnjega desetletja, ki je v nedeljo postavil tekmovalne smučke v kot.
Dragšič se je kot predtekmovalec zadnjič zapeljal med vratci, saj se je odločil za konec kariere. Začel je na starih smučeh, "sulicah", in jih sredi strmine zamenjal za sodobne smuči s stranskim lokom. S tem je želel na simboličen način pokazati, kako je začel in kako končuje športno pot, pa tudi kako dolgo je bil član bele karavane. V cilju so ga nato pričakali reprezentančni sotekmovalci in se mu zahvalili za dolgoletno sodelovanje.
"Sezona ni šla, kot bi morala iti. Proti koncu, ko sem videl, da nimam več mesta v svetovnem pokalu, je bila to pač enostavno razumna odločitev. Ko skušaš dve leti zaman priti nazaj, je čas, da si rečeš 'to je to' in se obrneš k drugim platem življenja," je dejal član mariborskega Branika.
Dolgo kariero je začel blesteče z naslovom mladinskega svetovnega prvaka leta 1997 v slalomu v Schladmingu. V tej disciplini je dosegel tudi največje uspehe na tekmah svetovnega pokala. Desetkrat je bil med najboljšimi desetimi, dvakrat tik pod stopničkami, v Bormiu in Flachauu leta 2008. "Naslov mladinskega svetovnega prvaka je bil prelomnica, nato je sledil preskok iz mladinske v člansko vrsto. Imel sem nekaj uvrstitev med deset v svetovnem pokalu, najvišje je bilo četrto mesto oziroma dve četrti mesti. Žal ni bilo tako želenih stopničk. A tudi o tem lahko s ponosom govorim, saj sem dosegel nekaj, česar mnogim drugim ni uspelo," je o najlepših trenutkih v karieri dejal Dragšič. Na SP je bila njegova najboljša uvrstitev osmo mesto v slalomu leta 2005 v Bormiu.
Velik poudarek pri njegovi športni poti so imeli starši. "Brez staršev ni 'smučarije' ali športa. Straši so me, ko sem bil star pet ali šest let, dali v smučarsko šolo in pozneje se je rodilo to, kar se je. Za to sem jim zelo hvaležen. Če bi izbiral še enkrat, bi spet izbral šport. Toliko lepega, kot ti da šport, težko dobiš v življenju," razmišlja Dragšič.
O novih izzivih po tekmovalnem slovesu pa le deloma: "Ne vem še, kaj mi bo prinesla prihodnost. Doma imamo biljard klub, kavarno. Nekaj bo za delati, ni bojazni. Če pa bi se kaj ponudilo v športu, bi bil zelo vesel. Če nekaj delaš z veseljem, je lažje in mislim, da bi bil tu lahko koristen."
Seveda se dolgoletni smučar ni mogel izogniti vplivu Kranjske Gore na ta šport: "Sam sem bil na tekmi tukaj prvič še v prejšnjem tisočletju, nekje leta 1998 ali 1999. Ta tekma je praznik, letos je bila že 50. Z veseljem bom sprejel, če se bo ponudila priložnost sodelovanja v prihodnosti."
Prav prihodnost slovenskega smučanja je tudi zelo aktualno vprašanje, a bolj za njegove naslednike: "Prihaja obdobje, ko bo treba biti potrpežljiv, tako javnost kot smučarska zveza. Smučanje je postalo gladiatorstvo. Tekmovalce je treba izoblikovati, preskok v svetovni pokal je težji. Imamo nekaj pravih, ampak jih bo treba še izklesati."
