Dirkam, da zmagujem, in ne, da bi zadovoljil ljudi. Bernard Hinault

Alberto Contador se lahko z zlatimi črkami vpiše v kolesarsko zgodovino. Španec je lani dobil Dirko po Franciji , letos pa italijanski Giro . Zdaj nastopa na domači Vuelti , kjer velja za enega izmed favoritov za zmago . Če mu ta podvig uspe, bo eden od redkih kolesarjev, ki jim je v svoji karieri uspelo zmagati na vseh treh tritedenskih preizkušnjah. Ali bo Contadorju to uspelo ali ne, bomo videli čez dobra dva tedna.

Vendar Španec ne bo tema našega Časovnega stroja . Tu bomo nekoliko podrobneje spoznali enega izmed štirih kolesarjev, ki jim je uspel prej omenjeni trojček. Odločili smo se, da vam predstavimo Bernarda Hinaulta , poleg katerega se lahko z zmago na vseh treh največjih dirkah pohvalijo samo še Jacques Anquetil , Italijan Felice Gimondi in Belgijec Eddy Merckx , ki je v Časovnem stroju že bil predstavljen.

Hinault na poti k osvojitvi enega izmed petih francoskih Tourov. © AFP

"Jazbec"
Bernard Hinault se je rodil 14. novembra 1954. Kolesarski navdušenci si ga bodo zagotovo najbolj zapomnili po petih zmagah na Dirki po Franciji, kar je do zdaj uspelo samo Anquetilu, Merckxu, Miguelu Indurainu in Lanceu Armstrongu (sedem zmag). Je pa edini kolesar, ki je zmagal na vseh treh tritedenskih dirkah več kot enkrat. V teh letih si je prislužil tudi dva vzdevka. Najprej Le Blaireau, kar v prevodu pomeni jazbec.

Ta žival slovi po tem, da svojega plena nikakor ne izpusti, in prav tak je bil tudi Hinault. Ko si je zastavil določen cilj, je naredil vse, da ga je izpolnil. Poleg tega je bil vseskozi znan po svojem značaju. Bil je neodvisen, pošten, odkrit, hitro ga je lahko nekdo užalil, vendar je znal tudi pozabiti na zamere. Pozneje je Hinault priznal, da mu je ta vzdevek dal njegov prijatelj in da nima nobene povezave z živaljo. "Prijatelj me je samo pozdravljal z besedami, kako si kaj, jazbec," je pojasnil Hinault.

Zmage Bernarda Hinaulta

Dirka po Franciji: 1978, 1979, 1981, 1982, 1985 Dirka po Italiji: 1980, 1982, 1985 Dirka po Španiji: 1978, 1983 Svetovni prvak: 1980 Pariz-Roubaix: 1981 Dauphine Libere: 1977, 1979, 1981 Liege-Bastogne-Liege: 1977, 1980 Dirka po Lombardiji: 1979, 1984 Valonska puščica: 1979, 1983 Gent-Wevelgem: 1977 Amstel Gold Race: 1981 Dirka po Romandiji: 1980

"Le Patron"
Hinaultov drugi vzdevek je "le Patron" . Tega najbrž ni treba prevajati. Francoz je bil preprosto glavni, najpomembnejši mož v kolesarski karavani. To se je opazilo predvsem po nekaterih njegovih dejanjih, ki so jim vsi sledili. Leta 1978 je protestiral proti organizatorjem, ki so na etapnih dirkah v enem dnevu organizirali po dve etapi, dopoldansko in popoldansko.

Pogosto mu je uspelo prepričati tudi kolesarje, da niso napadali oziroma da so določeno etapo odpeljali počasneje, ker jih je naslednji dan čakala naporna, gorska preizkušnja. Kolesarji so ga spoštovali in kdor ga ni, ga Hinault na dirki ni zgolj premagal, ampak se je potrudil, da ga je povsem dotolkel in s tem osmešil. Vendar je bil Hinault osoren in nedostopen tudi do novinarjev in navijačev. Ko so mu nekateri to omenili, je svoje vedenje pojasnil na zanj značilen način: "Dirkam, da zmagujem, in ne, da bi zadovoljil ljudi."

Najprej Vuelta, potem Tour
Hinault je med profesionalne kolesarje prestopil leta 1974 in se takoj spoprijateljil s Cyrillom Guimardom, ki je ravno zaključeval svojo športno pot. Guimard je postal športni direktor moštva Gitane in Hinault se mu je brez oklevanja pridružil. Leta 1977 Hinault še ni nastopil na Touru, vendar je vseeno zmagal na dirki Dauphine Libere , kjer je premagal številne favorite za zmago na Touru, tudi poznejšega zmagovalca Bernarda Theventa . Leta 1978 je nastopil na španski Vuelti in jo tudi dobil, zmagal je tudi na domačem Touru, ta podvig pa mu je uspel še naslednje leto. V nadaljevanju si lahko ogledate na kakšen način je Hinault prišel do zmage na klasiki Liege-Bastogne-Liege.

Ekipe, za katere je Hinault vozil

1975-1977: Gitane-Campagnolo 1978-1983: Renault-Elf-Gitane 1984-1986: La Vie Claire

Leta 1980 je moral zaradi težav s kolenom z Dirke po Franciji odstopiti. Oddolžil se je z naslovom svetovnega prvaka. Sledili sta dve sanjski leti. Leta 1981 je najprej dobil klasiko Pariz−Roubaix in nato še svoj tretji Tour, kar je ponovil tudi naslednje leto, pri čemer je tega leta osvojil tudi svoj drugi Giro. Leta 1983 so ga spet pestile težave s kolenom in nastopu na Touru se je moral odpovedati, zato pa je še drugič zmagal na španski Vuelti. Naslednjo sezono je na Touru zasedel drugo mesto. Obakrat se je zmage veselil Laurent Fignon.

Pridružil se je LeMondu
V sredini 80. let se je dokončno sprl z Guimardom in zamenjal moštvo. Pridružil se je ekipi La Vie Claire , v kateri je vozil Greg LeMond in kjer je vlogo trenerja opravljal Paul Koechli. Prav po zaslugi Koechlija je Hinault nekoliko spremenil treninge in vse skupaj se mu je obrestovalo že leta 1985, ko je še petič dobil Dirko po Franciji. LeMond je pozneje sicer trdil, da so mu v najpomembnejši etapi iz moštva sporočali napačne podatke o zaostanku, tako da je izgubil možnosti za zmago, vendar to ni spremenilo dejstva, da je Hinault še petič osvojil Tour de France. Naslednje leto je Francoz osvojil drugo mesto, zaostal je prav za LeMondom, s katerim sta do zadnjega diha bila boj za zmago, čeprav je Hinault vseskozi trdil, da je svojemu klubskemu kolegu z močnimi napadi zgolj pomagal do zmage in mu tako vrnil uslugo.

Leta 1986, tik preden se je upokojil, je moral Hinault na domačem Touru premoč priznati klubskemu kolegu Gregu LeMondu (v ozadju). Tukaj se oba vzpenjata na znameniti l'Alpe d'Huez. © AFP

Prek dvesto zmag in najboljši na snegu
Še istega leta se je Hinault tudi upokojil. Da je bil kolesar, ki se s porazom ni znal sprijazniti, dokazuje že število njegovih zmag. V 12-letni karieri je slavil na več kot 200 dirkah, samo na Touru se je veselil 28-krat, od tega je bil 13-krat najhitrejši v vožnji na čas. Kljub številnim uspehom pa bo v srcih navijačev ostala zapisana tudi njegova druga zmaga na klasiki vseh klasik Liege−Bastogne−Liege . Leta 1980 je v Belgiji zapadel sneg, vendar so organizatorji dirko vseeno izpeljali. Hinault je v nemogočih razmerah napadel, ko je bilo do cilja še kar precej kilometrov, konkurenti pa ga niso mogli več ujeti.

Še več. Hinault je ciljno črto prečkal skoraj deset minut pred najbližjimi zasledovalci. Ob tem se lahko samo sprašujemo, kaj vse bi lahko Francoz še dosegel, če ne bi imel težav s kolenom, ki so ga pestile večji del kariere. Mnogi so ugibali, kaj je razlog za take bolečine. Nekateri so dejali, da si jih je preprosto izmislil, medtem ko je takratni direktor Toura Jacques Godet v avtobiografiji zapisal, da je do tega prišlo, ker je Hinault vseskozi uporabljal pretežke prenose.

Preberite še ...

Nedosegljiv že 40 let Zaradi pomoči ob medaljo Ben Johnson: Rekorder, grešnik, žrtev Zgodovina OI: Višje, hitreje močneje Spitz: Nesojeni James Bond

Še vedno je "dobri stari Hinault"
Čeprav se je Hinault po upokojitvi najprej vrnil na kmetijo, se je kaj kmalu spet pridružil kolesarski karavani. Vendar tokrat ne kot tekmovalec. Proizvajalcu pedalov Look je pomagal pri razvoju pedalov, ki so v kolesarstvu pomenili pravo revolucijo. V zadnjem času pa se je pojavil tudi na Dirki po Franciji in je eden od tistih, ki na odru čestitajo zmagovalcu etape ter nosilcem majic. Svoj značaj je pokazal tudi na letošnjem Touru, ko je po tretji etapi na podelitev vdrl protestnik. Hinault je odigral vlogo pravega telesnega stražarja in protestniku preprečil načrte, medtem ko se je Samuel Domoulin lahko neovirano veselil zmage.