Portorož. “Z očetom in bratom sem že kot punčka po televiziji spremljala prenose dirk, zato so me motorji zanimali že od majhnega. Nato je začel dirkati tudi brat, poskusila sem še sama, naprej na večjih motorjih vrste pit bike, zdaj pa sem se tudi sama navdušila nad minimotorji,” razlaga 18-letna Primorka Syu.
Z bratom Janom in očetom Valterjem so prava motoristična družina. Dokler ne vidiš igračke, ki doseže hitrost do 150 kilometrov na uro, se morda njihova strast ne zdi nič posebnega. Njihovi minimotorji, ki jih na cestah ni videti in ki se nepoznavalcem zdijo primerni le za majhne otroke, so plod domačega znanja. Izdeluje jih Jože Medoš iz Kort nad Izolo, trenirajo in tekmujejo pa predvsem v tujini.
Neizkoriščen potencial
Radi bi popularizirali ta šport, zato so ustanovili Minimoto klub Obala racing. “Žal pri nas turistični 'strokovnjaki' še niso ugotovili, da bi lahko bila to dobra tržna niša, ki bi lahko prinašala veliko denarja, in niso uredili niti enega dirkališča. Oktobra smo bili na primer v Padovi, kjer so organizirali dirke z minimotorji po starem mestnem jedru in privabili 60 tisoč obiskovalcev. V Poreču imajo množična tekmovanja turistov, ki jih na minimotorje oziroma stezo vozijo z avtobusi, v Italiji so v ta namen preuredili vrsto nekdanjih carinskih oziroma kamionskih terminalov,” razlaga glava družine Valter Poropat, ponosen na svojo hči, ki se spretno vrti tudi v kuhinji; zlasti ji gredo od rok sladice. “Kako gredo skupaj dirke, motorji in gastronomija? Prav preprosto. Tekmovalci in kolegi, predvsem iz Italije, so se zdaj že prav razvadili in vsakokrat pričakujejo od mene nekaj sladkega,” pravi Syu.
Indijansko ime
Syu, edina ženska v Sloveniji, ki dirka z minimotorjem, je dobila ime po orkanu, ki ga je na ladji preživel neki portoroški pomorec. Med orkanom se je zaklel, da bo, če preživi, svojega potomca poimenoval Syu. To ime je bilo všeč tudi Valterju Poropatu.
Družina zdaj vadi predvsem v tujini, najpogosteje v kraju Torre di Mosto, pa tudi tekmuje v ligi severne italijanske regije. Na prvi pogled se zdi, da odrasel človek motorja ne more niti prav zajahati. “Res je na začetku nekoliko težko, položaj nog je prav poseben, treba je zviti gležnje, pa tudi ravnotežje je težje držati,” razlaga 31-letni brat Jan, ki je bil na letošnjem državnem prvenstvu tretji v svoji kategoriji do 92 kilogramov, na evropskem prvenstvu v minimotu pa 11., in sicer najbolje uvrščeni Slovenec.
