Tina Maze je bila v prejšnji sezoni edina svetla točka našega smučanja. Črnjanka je na koncu osvojila tretje mesto v skupnem seštevku. Na svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu pa se je okitila z naslovom svetovne prvakinje v veleslalomu in naslovom podprvakinje v superkombinaciji.
Tina Maze in njen partner ter tudi vodja ekipe Team to aMaze Andrea Massi sta v preteklosti že večkrat spregovorila o težavah. Glavni problem je bil največkrat odnos Smučarske zveze Slovenije (SZS) do naše najuspešnejše in daleč najboljše smučarke. Čeprav naj bi se s prihodom Tomaža Lovšeta na predsedniški stolček SZS stvari premaknile na bolje, temu očitno ni tako. Črnjanka se je v svojem zadnjem blogu, ki ga je objavila na svoji spletni strani, znova razpisala o svojih težavah in celo namignila, da niti ne ve, če bo sploh še nadaljevala svojo smučarsko pot. Bržkone se juha tudi tokrat ne bo pojedla tako vroča, kot se je skuhala, a jasno je, da je slovenska smučarija še vedno v gromozanskih težavah.
Blog Tine Maze, v katerem naša najuspešnejša smučarka piše, da so stvari daleč od idealnih:
Kakšna je moja smučarska prihodnost?
Kakšna bo, žal ni odvisno od mene same. Bom rekla, da jo prepuščam v roke glavnih mož, ki vodijo smučarsko zvezo. Kar se tiče smučanja, tehnike in organizacije Teama to aMaze, nimam nobenih skrbi. Še vedno smo tukaj in čakamo na njihove odločitve. Me pa po nadvse uspešni sezoni in dveh letih trnove poti, ko smo ustanovili ekipo Team to aMaze, si sami organizirali svoj obstoj itd., resno skrbi. Po tako obetavnem začetku letošnje sezone, vidim v odboru SZS do nas oziroma mene veliko nerešljivih težav. Predvsem pa si čakanja in razreševanja problemov tja do junija športnik in trener na takšni ravni ne zaslužita. Vse do danes se namreč ne zmoremo mirno organizirati in konstruktivno zagnati programa. Vse skupaj je bilo tekom sezone zelo "napumpano", češ, v kako dobrih odnosih smo s predsednikom, in da ga lahko pokličem tudi ob polnoči, a kaj, ko vse skupaj ni tako. Veliko ljudi si je predstavljalo, da praktično dobim, kar želim. Če ne drugega, imam sama dovolj morale, da ob polnoči ne bi klicala in reševala stvari. Aja, mogoče je bil pa takrat ravno v ZDA in je bil časovni zamik. Na to pa nisem pomislila.
