Tako imenovano mavrično ljudstvo ni razočaralo in je v tem smislu letos zagotovo podrlo vse rekorde. Ljudje reprezentančne drese nosijo na vsakem koraku. Taksisti, natakarji, prodajalci … Vsi službo opravljajo odeti v barve državne izbrane vrste. Majice so veliko prodajni hit tudi med turisti, ki še z večjo vnemo kupujejo vuvuzele.
Čeprav so te avtohtone južnoafriške inštrumente v Evropi zasuli s kritikami, pa jih kot spominke vsi ljubijo. Tudi sam sem bil od doma zasut z željami po vuvuzelah. Še vedno ne vem, kako jih bom vse stlačil v kovček. Če so Južnoafričani z vsem srcem vzljubili reprezentanco, pa tako ni s selektorjem. Brazilec Carlos Alberto Parreira je nemudoma po zadnjem sodniškem žvižgu zadnjega srečanja v skupini proti Franciji postal bivši trener Južnoafriške republike.
Novinarji so skorajda skupinsko izrazili nezadovoljstvo z njegovim delom. Glede na astronomsko plačo (z 1,2 milijonoma evrov za seboj pušča tudi brazilskega selektorja Carlosa Dungo in argentinskega Diega Maradona) so Južnoafričani pričakovali več. Svetovno prvenstvo torej teče naprej, brez Južnoafriške republike in Slovenije. Obe reprezentanci pa sta v srcih svojih navijačev pustili neizbrisen pečat. Zdaj je čas, da se na doseženem gradi.
