Matej Avanzo
Zadovoljni smo, ker smo med osmimi na svetu. Naredili smo nov korak naprej. Smo najmanjša udeleženka svetovnega prvenstva. Imamo ogromno košarkarsko tradicijo, ampak majhno bazo. To, kar smo naredili, nam zavida ves svet. Rezultat je plod te tradicije in dolgoletnega truda vseh, ki so vlagali v slovensko košarko. Mojstrstvo bo to raven zadržati, še večje mojstrstvo pa bo narediti korak naprej in dobiti tako želeno kolajno na enem od velikih tekmovanj.
Je znotraj reprezentance prišlo do kakšnih trenj?
V ekipi nismo imeli nobene turbulence. Vse je delovalo po dogovoru. Zelo lepo je delati s fanti, ki uživajo v tem, da so v reprezentanci. Zelo lepo je videti, da smo prišli na tako organizacijsko stopnjo, da so zadovoljni s tem, kar imajo. In ne samo to, navdušeni so nad to ravnjo.
Bi kaj spremenili, če bi se zdaj vrnili na začetek priprav?
Ničesar. Za 15 tekem, ki so bile za marsikoga najbolj vprašljive, se je pokazalo, da so bile potrebne. Ravno skozi te tekme smo dobili Jako Lakoviča, ki v prvem delu priprav ni funkcioniral. Tudi igralci so zelo zadovoljni. Morda bi lahko imeli kakšen trening več. Ampak vedno se učimo sproti.
Selektor Bečirović je bil že pred odhodom v Turčijo tarča kritikov.
Tega smo navajeni. Noben selektor, ki ga je zveza izbrala, nikoli ni bil dober. Doslej smo vedno dali priložnost slovenskim strokovnjakom.Tudi letos se je dokazalo, da je bil izbor strokovnega štaba dober. Taktičnih napak ni bilo. Vse je bilo zastavljeno, kot je treba, in na to težko najdemo kakšno tehtno pripombo.
Matej Avanzo
Slovenska košarka je prvih petnajst let samostojnosti vselej obstala v prvem krogu. Ta tradicija uvrščanja v druge dele tekmovanj je stara šele šest let. Navijači so vselej malo po slovensko skeptični, pod narekovaji "ziheraški", zato raje pridejo na tekme prvega kroga, kar je logično. So stoodstotno prepričani, da bodo svoje ljubljence videli v živo, združili bivanje v lepih mestih, evropskih prestolnicah ali vsaj turističnih središčih z odličnimi košarkarskimi predstavami. Letos je bilo še dodatno treba upoštevati dejstvo, da smo tekmi s Hrvaško in ZDA, ki sta bili najbolj zanimivi, igrali še v obdobju šolskih počitnic. To je pomenilo, da je bilo v Turčiji tudi veliko slovenskih družin, ki so otroke s prvim septembrom poslale v šolo. To se bo izboljšalo takrat, ko bomo imeli tako dobro reprezentanco, ki bo stalno prihajala v četrtfinalne in polfinalne obračune. Zdaj se nam je to zgodilo šele drugič. Ko se bo to dogajalo pet, šest let zapored, potem bodo nedvomno prišli tudi navijači. Za primer bom dal litovski primer.
Ki je?
Litovci so se tega že navadili. Lani jih je bilo na Poljskem dva tisoč, ki so imeli kupljene vstopnice za četrtfinale, polfinale in finale. Pa so jih njihovi košarkarji razočarali, ostali brez četrtfinala, tako da so potem na veliko prodajali svoje aranžmaje Slovencem. Zdaj vidimo, Litva je spet igrala v polfinalu, imela pa je precej manj navijačev v prvem in precej več v drugem delu tekmovanja. Vse to je povezano s tradicijo, z delom na dolgi rok, in prepričan sem, da nas bodo navijači v prihodnje lahko spodbujali tudi v polfinalih in finalih. Kar se Litve tiče, še to, opravil sem zelo dober razgovor s šefom litovske reprezentance, s katero se dogovarjamo o nekem sodelovanju. Močno upam, da bomo Litovce naslednje leto lahko gledali na eni od pripravljalnih tekem v Stožicah.
Kar se same organizacije dela tiče, ne zaostajamo za nobenim. Zaostajamo pri stvareh, pri katerih je pomemben denar. Španski košarkarji imajo dnevnice 600 evrov. Tega si verjetno druga zveza ne more privoščiti. Po sami organizaciji pa smo na ravni vseh najboljših. Imamo tri pomočnike trenerja, kondicijskega trenerja, ki je bil z reprezentanco med pripravami, eden od trenerjev je zadolžen za skavting, imamo močno zdravstveno ekipo, tehninčnega vodjo, ki odlično vodi stvari, naju z Walterjem Jeklinom, ki sva kot ena liderja celotne zgodbe, in pa seveda Iztoka Remsa, ki je šef delegacije. Smo lepo sestavljena celota. Bolj me skrbi odnos Fibe, ki je letos nerazumljivo klestila akreditacije in nam dobesedno onemogočala delo. Prvič, odkar sem z reprezentanco, torej to je zdaj četrto veliko tekmovanje, nismo mogli urediti dodatnih akreditacij za ljudi, ki delajo in ki jih plačamo. In druga zadeva, na klopi je lahko s košarkarji samo sedem ljudi, kar je premalo. Poleg glavnega trenerja so tu trije pomočniki, zdravnik, ki preprosto mora biti prisoten, če se komu kaj zgodi, potem pa je prostor samo še za fizioterapevta in tehničnega vodjo, ki morata poskrbeti, da ima vsak igralec brisačo, pijačo, da se oskrbi odrgnine, rahle poškodbe. Manjka nam eden ali celo dva človeka. Še bolj zaskrbljujoče pa je bilo to, da smo morali vsi vodilni na košarkarski zvezi med tekmo sedeti na tribuni, 30, 40 metrov od dogajanja. Jasno, če bi se na igrišču zgodilo kaj, kar bi zahtevalo dodatno skrb, bi bili pa mi tisti, ki bi bili odgovorni. Od Fibe pričakujem, da bo spremenila svoj birokratski odnos in začela dihati v skladu z vse večjo profesionalizacijo reprezentanc. Preprosto ne prihajamo na velika tekmovanja kot turisti, ampak vsak v delegaciji trdo dela. Več kot dober zgled so Američani, ki jih je 69, pa so tudi oni upravičeni do enakega števila akreditacij. Organizacijsko se lahko vsi zgledujemo po Američanih, klubih iz lige NBA, tam je prihodnost. Ni treba izumljati nobene tople vode. Samo čez lužo pogledaš.
Naslednje leto je na sporedu evropsko prvenstvo v Litvi. Kakšni bodo cilji?
Napadli bomo kolajno, sploh nas ne zanima nič drugega. Šli bomo na naslov evropskega prvaka, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Kaj narediti, da bodo tam zaigrali vsi najboljši?
Trenutno so glave preveč vroče. Časa imamo dovolj. Žreb za EP bo januarja, do takrat bomo verjetno imeli odgovor na marsikatero vprašanje. Zdaj je še prezgodaj, da bi sklepali tako tehtne odločitve.
Matej Avanzo
Tudi.
Ste bili med svetovnim prvenstvom kaj v stikih z igralci, ki jih ni bilo zraven?
Ne, večinoma je imel vsak od nas toliko dela med samim prvenstvom. Nekaj stikov je bilo. Govoril sem z Matjažem Smodišem, z Emirjem Preldžićem. Z Erazmom in Benom bom govoril še ta mesec. Ampak zdaj so glave še vroče. Namenoma smo se odločili, da bomo z vsemi odločitvami počakali. Žreb za EP bo januarja, časa do takrat je kar precej. Tu smo se bolj osredotočili na to, da bi v Slovenijo pripeljali spet nekaj kakovostnih reprezentanc. Da bi čim boljše odnose vzpostavili tudi z litovsko zvezo. Za stike z igralci pa bo časa več kot dovolj. Z nobenim nismo na bojni nogi. Z vsemi sem v dobrih odnosih. Kdo pa bo igral naslednje leto, je prezgodaj govoriti. Voljo vsi ti fantje imajo. Tudi Beno je rekel, da je pripravljen igrati naslednje leto. Emir je posebna zgodba, v kateri bi za zdaj težko rekel, kakšne bodo nadaljnje odločitve. Ampak glede na to, da je pred njim še deset let kariere, bo prej ali slej rade volje igral tudi za reprezentanco, ta pa bo lahko samo slovenska. Zagotovo bi potrebovali liderja tipa Smodiš, Lorbek pod obročema. Videli smo, da imamo predvsem z Vidmarjem talent pod košem, da pa nam v ključnih tekmah manjka nekaj čvrstine, izkušenj.
Slovenija je kandidat za EP 2013. Je bilo v Turčiji veliko lobiranja?
Ja, generalni sekretar Iztok Rems je ogromno časa preživel z vsemi člani boarda Fiba Europe, teh članov je 23, vključno z njim. Opravil je kar nekaj razgovorov tako s predstavniki Fibe kot Fibe Europe. Težko bi v odstotkih govoril, kakšne so naše možnosti. Vemo pa, da je tradicija na italijanski strani, njihova prednost pred nami je infrastruktura in seveda denar. Mi pa smo se tudi odločili, da bomo predstavili svoje prednosti. To je predvsem to, da smo izjemno dostopni za vse evropske države. Vsa prizorišča so si zelo blizu. Da smo vse bliže sklenjenega dogovora z mestnima občinama Ptuj in Novo mesto za novi dvorani za pet tisoč ljudi. Je pa jasno, da pri takih odločitvah ne igrajo vloge samo volja, želja po nekem dosežku, ampak so tu zelo pomembne še druge zadeve. Lobiranje bo zelo pomembno. Odločitev bo padla decembra, resno pa se bomo projekta lotili le, če bomo videli, da imamo možnosti za uspeh. Smo pa že naredili prvi korak in plačali 50 tisoč evrov, potrebnih za uradno kandidaturo.
