Kdor ne skače ...

Težko bi kdo nasprotoval trditvi, da smo Slovenci športno nadarjen narod. Pred nekaj meseci nas je predsednik Moka Thomas Bach označil za "športni fenomen", veljaki različnih področnih zvez se pogosto čudijo nad številom uspehov, ki jih beležijo naši športniki, mnogih pohval pa so deležni tudi slovenski navijači.

Za majhno državo kot je Slovenija so uspehi v kolektivnih športih, posebej v svetovno najbolj razširjenih panogah kot so nogomet, košarka ali odbojka, težko dosegljivi. A prav zato jih znamo v podalpski republiki zato še bolj poglobljeno pospremiti, navijati še bolj zavzeto in za spremljanje fantov in deklet s Triglavom na prsih odšteti še kakšen dodaten evro.

"Bil sem na nogometnem SP v Južni Koreji, na košarkarskih EP v Turčiji, Srbiji in na Poljskem, pa na hokejskih SP na Slovaškem in Češkem ..." je svojo pripoved začel Andrej Kralj. 38-letni politolog je Slovenijo bodril na oddaljenih koncih sveta, ob tem pa vseskozi pridno obiskoval tudi domače športne prireditve.

• "Ponosni smo bili, da smo Slovenci"

"Navijati za svojo državo v tujini je malce drugače kot doma. Občutek povezanosti je močnejši, zanos je večji, vse skupaj je bolj sproščeno, vsi so dobre volje. To je res dobra scena. Drugače je, ko zaslišiš Zdravljico doma ali pa nekje na tujem, občutki so bolj intenzivni," je dodal Kralj.

Od Barcelone do Gajserja

V kolektivnem slovenskem nogometnem spominu so poleg tekem na največjih tekmovanjih ostale odločilne kvalifikacijske preizkušnje. Gol Mileta Aćimovića s sredine proti Ukrajini (1999) za Bežigradom, neverjetni volej Milana Osterca proti Romuniji na isti zelenici dve leti kasneje, pa slavje v Ljudskem vrtu leta 2009 ob izločitvi Rusije na poti do SP v Južni Afriki ... Vse to so bili trenutki narodne enotnosti in veselja, dodati pa seveda velja tudi odlične nastope Maribora v Ligi prvakov in Evropski ligi.

Morda največja nogometna mrzlica je Slovenijo zajela leta 2000 na Euru v Belgiji in na Nizozemskem, ko so fantje pod vodstvom Srečka Katanca šokantno remizirali z Jugoslavijo (3:3), nato pa pred okrog 15.000 Slovenci na amsterdamski Areni izgubili s Španijo (2:1). Takrat so naši nogometaši že pred ogrevanjem z nejevero pogledovali proti tribunam, kjer je bilo morje zelenega in belega.

V košarki je v 90-ih letih za evforijo skrbela Union Olimpija (takrat Smelt Olimpija), v Tivoliju so v vročem vzdušju pogosto pokleknile najboljše evropske ekipe. Leta 2005 so Srbi ob Eurobasketu doživeli slovensko navijaško invazijo, leta 2009 je Slovenija na Poljskem na krilih glasne podpore prišla v polfinale, leta 2013 pa je vsa država živela z domačim Eurobasketom, na katerem pa se varovanci Božidarja Maljkovića, kljub fanatičnem vzpodbujanju, niso prebili v boje za kolajne.

V rokometu je v istem času kot Olimpija v košarki za nepozabne trenutke skrbela ekipa Celja Pivovarne Laško. Del evropske elite so bili "grofi" že za časa igranja v kotlu starega Golovca, vrhunec pa so doživeli z evropskim naslovom leta 2004. Le nekaj mesecev prej je Slovenija pod vodstvom Toneta Tislja prišla do srebra na domačem EP, v zgodovino se je zapisala predvsem polfinalna tekma s Hrvaško.

Reprezentanca je trikrat Slovence razveselila tudi z uvrstitvijo na olimpijske igre. Prvič smo se veselili leta 2000, ko je v obračunu za peto mesto na EP moštvo Leopolda Jerasa utišalo zagrebški Dom sportova (epske scene Uroša Šerbca na ograji), zadnjič pa prav letos, ko bomo rokometaše spremljali v Riu. Omeniti velja seveda tudi dvakratno zmago Krima Mercatorja v ligi prvakinj. 

V hokejski kolektivni psihi je z velikimi črkami zapisano leto 2001, ko je Slovenija ob neumornem igranju Golice z zmago nad Estonijo (16:0) v Tivoliju prvič prišla v elitno divizijo. "Risi" so nato nekajkrat pokazali svoje kremplje proti najboljšim reprezentancam, blesteli so tudi na olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju. 

Tudi v odbojki smo doživeli težko ponovljive vrhunce. ACH Volley se je leta 2010 uvrstil na zaključni turnir lige prvakov, reprezentanca pod vodstvom Andree Gianija pa je na zadnjem evropskem prvenstvu šokirala strokovno javnost in posegla po srebrni medalji.

PREBERITE ŠE:

• Na letnem dopustu do 60 dni

• Dodatni dnevi zaradi izpostavljenosti arhivskemu prahu 

• Če vam potni list poteče čez 14 dni ...

Če k uspehom v kolektivnih športih prištejemo še smučarske zmage, dominacijo Primoža Peterke, Tine Maze, Petre Majdič, Tima Gajserja in Petra Prevca, pa številne kolajne na olimpijskih igrah (po prvih je posegel veslaški dvojec Iztok Čop - Denis Žvegelj in njuni kolegi v četvercu Milan Janša, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič in Sadik Mujkić v Barceloni 1992) v drugih posamičnih športih, potem zlahka ugotovimo, da nam je šport v preteklih 25 letih pričaral ogromno lepih trenutkov.

Koreja, Srbija, Slovaška ...

"Meni je kot izkušnja najbolj v spominu ostalo nogometno SP v Južni Koreji. Tam smo bili zahodnjaki prava atrakcija, saj jih, z izjemo Seula, tam ne živi veliko. Vsi so se hoteli družiti z nami, se fotografirati, plačevali so za naše pijače ... Bilo je noro. Glede samega vzdušja na tekmi pa bi izpostavil zmago nad Grčijo na košarkarskem EP v Srbiji, takrat je bil Pionir (kapaciteta 7000) povsem slovenski, nekaj sto Grkov se je slišalo morda za 20 sekund v celotni tekmi. Takrat smo jih dobro namahali ... Odlično je bilo tudi na hokejskem SP 2012 na Slovaškem, ko smo se po visokem zaostanku proti Rusiji vrnili na 4:4, na koncu pa vseeno izgubili (6:4). Glede na to, v kakšnem razmerju sta reprezentanci, je bila to nora tekma," je svoje najljubše izkušnje opisal Andrej Kralj.

"Odhod na kakšno tekmo bi priporočil vsem. Ni nujno, da so športni navdušenci, sploh ne gre za to. Tekmo včasih pozabiš že naslednji dan, ostanejo pa lepe izkušnje," je zaključil Kralj.

Slednji je le eden od številnih Slovencev, ki so svoj glas pustili na tribunah ob obračunih slovenskih reprezentanc. Naj gre za vseslovenski praznik v Planici, Vitranc, Zlato lisico, Bežigrad, Stožice, Ljudski vrt, Podmežaklo, Tivoli ali pa kak lokalen nogometni derbi, Slovenci smo v preteklosti znali pokazati, da radi navijamo za svojo državo, svoj klub in svoje športne ljubljence.

Kaj se lahko naučimo? 

Ob večjih športnih dogodkih je med slovenskim narodom čutiti enotnost, ki je na drugih področjih ni. Športni psiholog dr. Matej Tušak verjame, da se športni zanos in stremljenje k istim ciljem lahko prenese tudi na druga področja. "Iz športa se lahko ogromno naučimo. Sam skušam športne vrednote širiti na ostala področja, del tega so tudi predavanja. Toda čaka nas še veliko dela."

Tušak pripadnost športnim ekipam sicer pripisuje koncu velikih ideologij. "Športni klubi in igralci so dejansko prevzeli vlogo božanstva. Gre za nadomestek religije. Pri nas je socializem močno izkoreninil religijo in ljudje to nadomeščajo z drugimi ideali. Gre za neko simbolno funkcijo. To, kar so ljudje pred časom iskali v religiji, sedaj iščejo v športu. Gre za 'božanstva', ideale," je navijaško evforijo s psihološkega vidika pojasnil Tušak.

Naj navijamo iz tega ali onega razloga, Slovenci smo pri vzpodbujanju svojih športnih junakov zelo dobri. Pesti bomo spet množično držali zelo kmalu, olimpijske igre v Riu so namreč že zelo blizu. 

Na nagradno igro se prijavite TUKAJ.