"Življenja se ne da urejati z referendumom"

Zakaj potrebujemo družinski zakonik?

Po več kot 30 letih se je družbena realnost spremenila in z zakonom se moramo kot družba odzvati na to, kako družinsko življenje poteka danes. Gre za dobro priložnost, da uredimo področje družinskega prava na sodoben, evropsko primerljiv način. Predvsem pa družinski zakonik povečuje varnost otrok, saj prinaša hitrejše reševanje zadev na družinskem področju, jasno razmejitev pristojnosti med centrom za socialno delo (CSD) in sodišči.

Kaj so ključne novosti, ki jih prinaša, stvari, ki jih zapostavljamo?

Izpostavil bi hitrejše reševanje zadev na družinskem področju, okrepitev strokovne vloge CSD, uvajanje zagovornika otroka, prepoved telesnega kaznovanja otrok, izboljšanje položaja otrok v rejniških družinah in ureditev statusa otrok, ki že odraščajo v istospolnih družinah.

Zakaj se vsa debata vrti le okrog dveh členov, ki urejata pravice istospolnih parov? Zakaj je zagovornikom zakonika ne uspe preusmeriti na druga področja, ki jih ureja?

Ne vem, ali nam ne uspe. V zadnjem času smo ogromno govorili o drugih temah. A zdi se, kot da je fascinacija pri vprašanju o istospolnih partnerjih pri nasprotnikih tako velika, da so večino časa želeli posvetiti tej temi. Ko so bili v procesu sprejemanja zakonika izraženi pomisleki glede posvojitev tujih otrok parov istega spola, je zakonodajalec originalni predlog spremenil. Zato ne drži, da ta zakonik ni kompromis, ker je, in to točno v smeri, ki so jo nasprotniki zelo jasno izpostavili. S tem zakonikom ne bomo postali država, kot so Nizozemska, Belgija, Španija, Norveška in Švedska, torej država, ki omogoča posvojitev tujih otrok istospolnim parom. V njem je člen, ki to jasno prepoveduje. V tem je nasprotnikom že uspelo. Zakaj se ne ustavijo, zakaj se zdi, da jih motijo istospolno usmerjeni kot taki?

Koliko je danes v Sloveniji otrok, ki že živijo v istospolnih družinah?

Nekaj jih poznamo, predstavili so se v medijih, vendar jih ni več kot sto. Če bo zakonik zavrnjen, bodo oni živeli svoje življenje s svojim biološkim staršem in njegovim partnerjem ali partnerico naprej, le da bo varstvo tega otroka v smislu pravic po drugem staršu veliko težje in urejeno manj sistematično. Gre za to, da se zmotno ustvarja vtis, da se bodo ljudje na tem referendumu odločali o tem, ali smo za to, da istospolni partnerji lahko posvajajo otroke ali ne. Tisti, ki imajo otroke iz prejšnjih zakonov, jih bodo imeli še naprej, tudi če zakon pade, mnogi drugi otroci pa bodo zaradi kaprice prikrajšani za sistematske izboljšave, ki so se pripravljale dve leti.

Kakšen je pravni status otrok v istospolnih skupnostih v povezavi z njihovim nebiološkim staršem?

V pravnem smislu nikakršen. Imamo nekaj primerov, pri katerih so na podlagi sedanjih skupnosti partnerji bioloških staršev poskušali zaprositi za enostransko posvojitev in so bili v nekaterih primerih – o tem je odločal CSD – uspešni. Ampak tu gre za posamezne poti, za nesistemsko rešitev, ki je lahko ne nazadnje tudi predmet različnih pritiskov ali političnih usmeritev.

Z zakonikom torej ne bi šlo več za parcialno reševanje problemov posameznikov, ampak tudi za signal družbi, da so te družine sprejete?

In da se jih ne sme diskriminirati. To je tudi v največjem interesu takih otrok. Ne smejo biti drugorazredni državljani zato, ker njihovi starši živijo v taki skupnosti, ne smejo se drugače obravnavati v šoli in v vseh drugih življenjskih situacijah, ne nazadnje tudi v izjemnih primerih, če se biološkemu staršu kaj zgodi. Gre za zelo življenjske situacije, ki jim bomo priča tudi, če zakonik zavrnemo. Največja zabloda nasprotnikov je, da se da življenje posameznikov regulirati z referendumom. Otroci so tu in gotovo je na prvi pogled nekaj nelogičnega, da ljudje živijo v istospolnih skupnostih in imajo otroke, ampak življenje vedno znova dokazuje, da je tudi tako.

Pa ne bi bili otroci istospolnih parov zaradi zakonika bolj diskriminirani?

Ne, ravno obratno, ker bi bil v smislu večje regulacije, večjega omenjanja signal zelo jasen. Diskriminacija je vedno povezana z nevednostjo in predsodki. Mislim, da nihče ne želi odkrito stati za tem, da bo nekega otroka obravnaval drugače, ker je njegova mama v življenjski skupnosti z drugo žensko. Kadar pa se o takih realnostih ne govori, je več možnosti za fantazije ljudi. Slišali smo tudi za to, da je mogoče istospolno usmerjenost propagirati. A gre za zelo intimna vprašanja, v katerih odloča posameznikovo bistvo, in ne obstaja nikakršna vzgoja. Nekoč so bili napori psihiatrične stroke, da bi se ljudje prevzgajali v heteroseksualce. Morda je komu ostalo nekaj tega v spominu. Posameznikove spolne usmerjenosti ni mogoče spremeniti, tako je nesmiselna tudi ideja o njenem promoviranju. Potem ne bi smeli govoriti niti o drugačnih verah, ker bi morda to kdo dojel kot promocijo drugačne veroizpovedi.

Ampak Cerkev ima stališče ena vera, en bog, torej samo ena usmerjenost?

Mislim, da je prav, da Cerkev kot ustanova nalaga tistim, ki so pripadniki njene vere, reči, za katere sama misli, da bi jih morali živeti. To je svoboda veroizpovedi in svoboda delovanja. Bilo pa bi skrb vzbujajoče, če bi iste predpise poskušala širiti na vse državljanke in državljane ter skozi zakonodajni postopek uveljavljati elemente kanonskega prava. Vemo, kakšna so stališča Cerkve glede kontracepcije in podobnega, spoštujem njihova stališča, ne strinjam pa se, da bi bila obvezujoča za vse.

Pa vi, ste verni?

(dolg premor)

Je to pretežko vprašanje?

O tem, kako in v kaj verujem, na tem mestu težko pojasnjujem; potreboval bi več časa in prostora.

Koliko je zavajanja javnosti v kampanji, kateri so najočitnejši primeri?

Zavajanje številka ena je, da bo zakon določil, da bodo istospolne partnerice začele uporabljati asistenco pri postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo. To je popolna izmišljotina, saj zakon izrecno prepoveduje oploditev lezbičnih parov ali samskih žensk. Do oploditve z biomedicinsko pomočjo sta upravičena moški in ženska, ki živita v medsebojni ali zakonski skupnosti. Drugo zavajanje je nadomestno materinstvo. Do oploditve ni upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi. To se lahko kaznuje z zaporom do treh let. Ti dve stvari sta v drugih zakonih jasno in nedvoumno prepovedani.

Pravite, da gre za fantazije, kako istospolni pari pridejo do otrok. Kako pa je teh sto otrok, ki so v Sloveniji v takih skupnostih, tja prišlo?

Spolna usmerjenost ni nekaj, kar bi bilo določeno od rojstva do smrti. Nekateri se upajo z njo zaradi pritiskov družbe spoprijeti šele po 30. letu, zato se dogaja, da z že ustvarjenimi tradicionalnimi družinami ne morejo več živeti. Istospolna usmerjenost privre na dan, ko že živijo s partnerjem nasprotnega spola in že imajo otroke. Ko si jo priznajo, se razidejo, otroci pa lahko ostanejo z njimi. Če nato zaživijo partnersko razmerje z osebo istega spola, dobimo to, kar ta zakonik ureja. Menim, da je takih primerov največ.

Nekaj je najbrž tudi otrok nadomestnih mater iz tujine?

Navajate primer para, ki z otrokom živi v ZDA, kjer je po tamkajšnji zakonodaji posvojil otroka, slovenska sodišča pa so odločila, da če velja dolžnost starševstva v ZDA, potem velja tudi v Sloveniji. V vsej kampanji smo slišali za dva taka primera.

Ali je strah nasprotnikov zakonika, da bo zdaj več parov odšlo v tujino, recimo v Indijo, kjer imajo klinike za nadomestne matere, tam dobilo otroka ...

To so pretresljive zgodbe, večina odjemalcev takih otrok pa so heteroseksualni partnerji zahodnega sveta. Treba je poudariti, da to nima zveze z našim zakonikom, čeprav se zdi, da je tema ista. Zakonik v ničemer ne bo vplival na to, ali se bodo tovrstnih praks ljudje posluževali ali ne, pa naj bo sprejet ali zavrnjen. Z zakonikom ne moremo tega niti povzročati niti spodbujati niti preprečevati.

Kako pa odgovarjate na argument, da je za državo najpomembnejša reprodukcijska funkcija družine?

Torej, da so družine tovarne novih ljudi? Za vsako državo so pomembni državljani in ta argument nam govori, da bi bilo treba ustvarjati razmere, v katerih bi bilo v državi več otrok. Ampak to posega na področje intimnega; tako kot je imela Kitajska omejitev navzdol, bi lahko mi sprejeli zakon, da mora imeti vsaka plodna ženska vsaj štiri otroke. Kako daleč je potem to od slike iz Indije? Tam so nosilci zahteve po otrocih posamezniki, v našem primeru pa bi bila to kar država.

Se vam zdi, da je Slovenija pripravljena na tak družinski zakonik? Smo morda preveč konservativni?

Zakonik je konservativen. Liberalen bi bil, če bi dohitel najnaprednejše evropske ureditve. V drugih aspektih se sicer zelo radi primerjamo s Skandinavijo ali z državami, ki sem jih prej omenil. Na tem področju pa jim nenadoma ne zaupamo več. Zakonik je konservativen zato, ker nas postavlja ob bok Nemčiji; z njim bomo pridobili ureditev, kot velja tam.

Je problematično, ker se je v tem predreferendumskem času spremenila oblast?

Je. Politika si jemlje pravico, da nenadoma o nečem nima mnenja, ta politika pa ima v državi oblast. Če je vlada sestavljena iz strank, ki zakonik podpirata, in treh, ki ga ne, potem bi bilo prav, da se okrog vprašanj začnejo pogajati. Ne da čakamo štiri leta, ker ne morejo najti skupnega 
jezika.