Slovo. Občasno pogrešajo le adrenalin, ki ga prinaša poklic, oziroma vsakodnevne akcije na terenu in stik z ljudmi. Vseeno pa se zavedajo, da so se v tem poklicu izpeli. Čeprav imajo vsi za seboj uspešne kariere, ne vedo, kaj bi lahko še dosegli ali spremenili v policijskem poklicu. "Ali sem videti, kot da bom pri 60 letih še lahko enako spretno uklenil nekega razpečevalca droge med racijo, kot sem to počel pri 30? Bodiva iskrena – ni šans!" me je nedavno utišal lani upokojeni dolgoletni kriminalist z uspešno kariero, ko sem modrovala o predčasnem upokojevanju. Spada namreč v kvoto tistih javnih uslužbencev, ki jih je država na pol prisilno upokojevala zaradi vsesplošnega varčevanja s slovitim Zujfom. Njegovi bivši sodelavci, mlajši kolegi, ki jih Zujf ni zajel, se bodo lahko kmalu predčasno poklicno upokojili. A dvomim, da se bodo – ne glede na to, da ne hodijo prav radi v službo in so manj predani pa tudi manj uspešni kot prisilno upokojeni kolega. Pokojnina je pač prenizka. Večina od njih bo tako raje stisnila zobe, se bolj počasi premikala med policijskimi akcijami na terenu in delala čim dlje. Vsaj tako dolgo, da odplačajo vsaj kredite.
