Žalostno, kaj se je tu dogajalo v preteklosti

Grad Cmurek je še eden v vrsti slovenskih arhitekturnih mojstrovin, ki je že videl boljše čase. Na pročelju so opazne številne razpoke, ki naznanjajo, da bi bil grad potreben obnove. Za razliko od nekaterih stavb, ki so podvržene nemilosti propadanja, ima grad Cmurek danes še vedno vidno vlogo. Lahko bi rekli, da je s svojo impozantno zunanjo podobo in še bolj zanimivo notranjostjo glas najranljivejšega dela družbe, na katerega se rado pozablja. 

pri nas Slovenija 4000 ljudi še vedno živi v totalnih institucijah – do kdaj še?

To niti ni čudno, saj so posamezniki, ki v njem bivajo, pazljivo skriti očem javnosti. Na ta način jim ni odvzeta le svoboda, temveč tudi možnost pripadanja družbi. Grad se uvršča med pet najstarejših ohranjenih gradov na Slovenskem. Njegova zgodovina se je začela v 12. stoletju, ko so ga pozidali svobodni gospodje Cmureški. Zadnja desetletja, natančneje med letoma 1949 in 2004, je v njem deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate, zato grad za javnosti ni bil dostopen.

Bil je prva in doslej edina totalna ustanova, ki so jo v Sloveniji v začetku 21. stoletja zaprli z namenom, da ljudi z gradu preselijo bližje skupnosti. Za mnogimi posamezniki, ki so tam bivali tudi več desetletij, se je po zaprtju najstarejše socialnovarstvene ustanove v državi izgubila vsaka sled. 

Devet let po zaprtju "norišnice na Tratah" je bil grad, ki je bil stoletja neločljivo povezan z neposredno okolico, za javnost zaprt. Po zaslugi posameznikov, združenih v dediščinsko skupnost Muzeja norosti, Trate, od leta 2013 tam deluje istoimenski muzej.

pri nas Popotnik Skrivnosten grad, ki ga morate obiskati

Z njim želijo domačini spomniti na več sto ljudi iz vse Slovenije, ki so tam preživeli večji del svojega življenja, in opozoriti javnost, da v Sloveniji potrebujemo razvoj storitev, ki bodo ljudem omogočile selitev iz zavodov v prijetnejše okolje znotraj skupnosti.

V zavodu je sočasno živelo do 400 posameznikov

V prostorih nekdanjega zavoda so v okviru razstave Neskončne Trate norosti na ogled fotografije, dokumenti, zapisniki, jedilniki in ostali predmeti, ki pričajo o življenju in delu za tamkajšnjimi zidovi. Ob sprehodu skozi grajske prostore človek težko ostane ravnodušen. K temu pripomorejo najrazličnejši artefakti, ki pričarajo vzdušje življenja v omenjeni instituciji. Razstavo dopolnjujejo pričevanja zaposlenih, nižjih delavk, šolanih medicinskih sester, strokovnih delavk in delavcev ter kuharic in šivilj. 

V enem največjih gradov na Slovenskem je sočasno živelo od 300 do 400 ljudi z vseh koncev Slovenije, ki so imeli diagnozo duševno in živčno bolni, pogovorno pa so jim kdaj rekli tudi norci, umobolni. Zanje je skrbelo več kot 100 ljudi, iz pretežno okoliških krajev. Sprva so bili ljudje iz zavoda z različnimi dejavnostmi, denimo z delom na bližnjih poljih in njivah, vključeni v skupnost. Določen čas so bili celo samooskrbni, kar je bilo v povojnem času, torej v obdobju pomanjkanja izjemno dobrodošlo.

Na začetku so domačini ljudi iz zavoda še lahko videli, ko so se sprehajali v okolici gradu, z razvojem institucije in prihodom šolanega kadra  pa se je zavod začel vse bolj zapirati. Posamezniki so bili obsojeni na življenje za grajskimi zidovi in na ta način postali še bolj ločeni od družbe.

Zaradi pomanjkanja kadrov in pripomočkov je bilo zanje v zavodu sprva poskrbljeno le v smislu osnovnih potreb, od 70. let dalje pa so zanje organizirali tudi delovne terapije in različne aktivnosti.

Na to spominjajo risbe, ki so izobešene po hodnikih, vendar na žalost brez podpisa avtorja. Marsikdo bi se strinjal, da so bili določeni posamezniki zelo talentirani. O tem, kako tanka je linija med genialnostjo in norostjo, govori razstava z naslovom Skladatelji z roba norosti. Prikazuje življenjske zgodbe izbranih skladateljev klasične glasbe s težavami v duševnem zdravju.

Stigma je še vedno prisotna

Nad gradom je dolgo visela stigma, saj  ljudje objekta niso dojemali kot pomembno kulturno dediščino, temveč so ga povezovali z najbolj temnim delom njegove zgodovine. V bistvu pa gre za dragocen arhitekturni biser, ki si zasluži pozornost. V začetku je na tem mestu stalo več manjših objektov, ki so jih z arkadnimi stebri iz 16. stoletja na notranjem dvorišču povezali v celoto. Slednjo lahko občudujemo še danes. 

Čeprav so prezidave močno zabrisale prvotne arhitektonske zasnove, je grad z nepravilno tlorisno zasnovo, renesančnim arkadnim dvoriščem in obodnimi stanovanjskimi trakti v jedru romanski.

Ima bogato zgodovino, zato so v njem predstavljene različne tematike, ki se dotikajo gradu in okolice. Svoje mesto v njem je dobila tudi reka Mura z razstavo V začetku je bila Mura. Obiskovalec gradu lahko našo mejno reko za nameček občuduje skozi okno v renesančni sobi.

Slovenija Na psihiatrični kliniki nov sum neprimernega ravnanja zaposlenega

Grad in muzej pa sta predvsem znanilca sprememb, ki si prizadevata za deinstitucionalizacijo. Več kot 4000 ljudi v Sloveniji namreč še vedno živi v totalnih institucijah. V takih ustanovah, ki so v nasprotju s Konvencijo o pravicah invalidov, so jim kršene človekove pravice, sta prepričani Sonja Bezjak in Darja Farasin. Sogovornici, ki sta med soustanovitelji Muzeja norosti, sta nam predstavili pestro zgodovino gradu Cmurek. 

Poslanstvo muzeja je, da širšo javnost ozavešča o tej temi in se zavzema za podporne storitve, ki bi ljudem z oviranostmi omogočile neodvisno življenje v skupnosti. Te pa vključujejo osebno asistenco, vrstniško podporo, podporo v krizi, podporo pri komunikaciji, mobilnosti, zagotavljanje stanovanja in gospodinjske pomoči. Posamezniki iz zavoda boljših časov verjetno niso nikoli dočakali, je pa njihova zgodba, ki jo spoznamo v muzeju, lahko vodnik za boljšo prihodnost.

pri nas Popotnik Sramota: tako propada pred našimi očmi

Kako je potekalo življenje za zidovi gradu Cmurek, lahko preverite v spodnji galeriji. Lahko pa se odpravite na ogled gradu in razstav, ki vedno poteka z vodstvom in traja 90 minut. Za ogled je potrebna predhodna najava.

1/32

Saša Despot

dezurni@styria-media.si