Pritožnik je trem sodnikom očital pomanjkanje ustrezne strokovne izobrazbe in zlorabo kazenske zakonodaje. Vrhovno sodišče ga je pravnomočno obsodilo zaradi storitve treh kaznivih dejanj razžalitve ter zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je menilo, da zapisi v pismih niso pomenili kritike oškodovancev in da zato pritožnikovega ravnanja ni treba presojati z vidika varstva pravice do izražanja. Izrečena mu je bila tudi enotna denarna kazen v višini 1.400 evrov.
Ustavno sodišče je sodbo razveljavilo
Moški se je obrnil še na ustavno sodišče, ki je odločalo o zadevi in odločilo, da razveljavi sodbo in zadevo vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje. "Ustavno sodišče je poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za položaj kolizije med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico oškodovanih sodnikov do varstva časti in dobrega imena na drugi," so zapisali.
"V takšnem primeru je treba opraviti tehtanje med pravicami, upoštevaje vrsto meril, ki sta jih izoblikovala Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Za predstavnike oblasti veljajo širše meje sprejemljive kritike kot za druge osebe. Predstavnike sodne oblasti pa je treba varovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje. Zaupanje javnosti je nujno za uspešno sojenje, dolžnost varstva zaupnih podatkov v zadevah, v katerih sodijo, pa sodnikom preprečuje, da bi odgovorili na kritike na svoj račun."
Izjeme so le skrajni primeri
Celovita presoja se ne opravi le v primerih zlorabe pravice do svobode izražanja na podlagi 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ko gre za izražanje, ki ni v skladu s konvencijskimi vrednotami (opravičevanje oziroma poveličevanje terorizma in vojnih zločinov, spodbujanje nasilja in sovraštva, grožnje ozemeljski celovitosti in ustavnemu redu, promocija totalitarnih ideologij in zločinov proti človeštvu).
Omenjeni člen se uporablja ozko in le v izjemnih primerih. "Ker iz obrazložitve sodbe ni bilo razvidno, da bi Vrhovno sodišče opravilo celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, ni pa šlo za primere po 17. členu EKČP, je Ustavno sodišče odločilo, da je bila pritožniku kršena pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave," je pojasnilo ustavno sodišče.
Še moja anekdota. Zastopal sem stranko. S go. sodnico se nisem strinjal z njeno interpretacijo in ji očital kršenje določene ustavne določbe. Ga. sodnica je rekla, da sem "poslednji komunist". Ker sem bil spoštljiv, sem odvrnil, "če naslovno sodišče tako… ...prikaži večo meni, potem je res". Sodnica ni rekla nič. Niti, da bi bil kakorkoli žaljiv do sodišča. Nekem tednov kasneje sem od go. sodnice preko sklep, da sem jo razžalil in kazen za 500 EUR. Sem šel do Vrhovnega sodišča, ki je zapisalo, da je bila moja..
"Ustavno sodišče je poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za položaj kolizije med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico oškodovanih sodnikov do varstva časti in dobrega imena na drugi," Torej imata obe strani prav ?
no lepo. zdej naj se pe še tisti dohtarji mal zamislijo al jih je kdo žalil ali jim je samo podal konstruktivno kritiko.