Skupine bolnikov v Evropi so ob zaključku Evropskega tedna cepljenja, ki je potekal med 23. in 30. aprilom pozvale k uvedbi sistema obveznega nadzora nad cepivi v programih rednega cepljenja. Ta bi po njihovem moral zajemati tudi usposabljanje splošnih zdravnikov, da bi lahko prepoznali škodljive učinke cepiv, ozaveščanje o neposrednih stranskih učinkih cepiv in takojšnjo uvrstitev vprašanj glede cepiv ob sprejemu pacienta v bolnišnico.
Povezava med narkolepsijo in cepljenjem?
V svetovnem svetovalnem odboru za varnost cepiv (GACVS – Global Advisory Committee on Vaccine Safety) pri Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO) so ob tem poudarili, da je treba dodatno raziskati morebitne povezave med narkolepsijo in cepljenjem.
V letih 2009 in 2010 je bilo namreč na Finskem in Švedskem zaradi uporabe cepiva proti pandemski gripi A (H1N1) med otroki devetkrat več primerov narkolepsije, kot je bilo pričakovano, zato je EFVV (Evropski forum za nadzor nad cepivi) pozval države članice EU, SZO in Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI), naj vzpostavijo sisteme nadzora nad cepivi.
"Vzpostavitev sistemov nadzora, ki bodo analizirali diagnoze, podane ob obisku bolnika v ambulanti in ob hospitalizacijah, vsaj za obdobje enega leta po cepljenju, je nujna, da bi lahko prepoznali statistično pomembne povezave in da bi ocenili, kakšni so vzroki zanje", je prepričana mikrobiologinja Meryl Nass.
Ni dvojnih študij
Zlato pravilo dvojno slepih študij, kontroliranih z neškodljivim placebom, se za cepiva nikoli ne uporablja, testiranje cepiv vselej poteka brez kontrolne skupine. David Salisbury, direktor britanskega programa za cepljenje, je predstavnici EFVV Anni Watson potrdil, da pri preverjanju varnosti cepiv kot placebo vselej uporabljajo druga cepiva in da v primeru cepiv vzpostavitev kontrolne skupine velja za neetično ravnanje.
"Ker preizkušanja ne potekajo v obliki dvojno slepih študij, je treba nujno zagotoviti neodvisni nadzor, saj se v sklopu preizkušanja morda ni preverilo, kako cepiva delujejo v interakciji z drugimi zdravili ali na določene skupine ljudi, denimo na nosečnice," je dejala Anna Watson."Četrta faza preizkušanja zdravil, znana tudi kot postmarketinška raziskava, je ključnega pomena, saj so neželeni učinki zdravil peti največji povzročitelj smrti v Evropi."
Premalo poročanja o neželenih učinkih
V večini evropskih držav lahko bolniki o neželenih učinkih poročajo neposredno, vendar večina ljudi s to možnostjo ni seznanjena.
V Združenem kraljestvu, denimo, Agencija za zdravila in zdravstvene izdelke (MHRA – Medicine and Healthcare Products Regulatory Agency) spodbuja
zdravnike in druge zdravstvene delavce, naj neželene učinke ali sum nanje prijavijo s pomočjo rumenega kartona (yellow card).
V drugih državah naj bi zdravniki in zdravstveni delavci ravnali v skladu s predvidenimi postopki prijave in poročanja. Ker pa cepiva veljajo za "uveljavljena zdravila", zdravnikom ni treba poročati o stranskih učinkih, če povezava že ni bila vzpostavljena oziroma če učinki ne ogrožajo življenja. Zaradi tega se o številnih stranskih učinkih cepiv ne poroča.
